Drugi, mnogo pomembnejši vidik, na katerega opozarja starosta slovenske Psihologije, zaslužni profesor dr. Janek Musek, pa je, da se je zgodilo nekaj, čemur še nikoli v zgodovini človeštva nismo bili priča. To je: nikoli do sedaj, niso otroci in mladi vedeli več od svojih staršev in to na tako pomembnem področju, kot je digitalna tehnologija! To nedvomno prinaša velike spremembe in prevrednotenje vlog, kar bo imelo dolgoročne posledice. V kolikor dodamo še nekaj dejstev, kot je upad vertikalne avtoritete, izpopolnjevanje sebe, brezdelje in popolno svobodo brez odgovornosti, nikakor ni presenetljivo, da nam primanjkuje otroških psihiatrov in kliničnih psihologov za mladostnike!

Digitalna zasvojenost še ni natančno opredeljena. V mednarodnih klasifikacijah sta opredeljeni le odvisnost od igranja video igric – internet gaming disorder (subklinična motnja) in gaming disorder. Posledično je zelo težko natančno govoriti o pojavnosti digitalnih zasvojenosti. Raziskave je zaradi različnih in nedogovorjenih kriterijev, težko primerjati med seboj. Nedvomno pa lahko vidimo in se strinjamo, da število digitalnih zasvojenosti (v najširšem pomenu) skokovito narašča. Z izrazom digitalna zasvojenost imam v mislih sledeče zasvojenosti: zasvojenost s svetovnim spletom, zasvojenost z zasloni, moderno tehnologijo, zasvojenost s socialnimi omrežji, spletnim nakupovanjem in pa tremi najtežjimi oblikami, ki jih redno videvamo v klinični praksi:

- Zasvojenost s spletno pornografijo - šokanten je podatek, da so redni obiskovalci spletnih pornografskih strani že učenci prve triade. Nedvomno je to velik in nasilen vdor v njihov razvijajoči duševni, notranji svet in lahko, na nek način, govorimo o spolni zlorabi.

-  Zasvojenost z računalniškimi igricami - kar nas preseneča je to, kako hitro, globoko in močno so omenjeni zasvojeni poškodovani. Vsi zasvojeni na neki točki opuščajo higieno, osnovne fiziološke potrebe, se zanemarijo itd. Nikjer pa ne tako hitro in v takšni meri, kot  zasvojeni z računalniškimi igricami. V kratke času opustijo čisto osnovne fiziološke potrebe, kot so spanje in hranjenje in nekateri za posledicami odvisnosti tudi umrejo.

-  Zasvojenost s spletnim hazardiranjem in športnimi stavami - neverjetno je v kako kratkem času ustvarijo ogromne dolgove. Hazardiranje velja za zasvojenost, katero je praktično nemogoče zdraviti. Sedaj pa imamo kar naenkrat, pretežno mlade ljudi, ki hazardirajo preko spleta in zaradi same intenzivnosti le-tega ( hazardiranje v obliki igralnic in avtomatov jim ni zanimivo, saj je premalo intenzivno, prepočasno) ustvarijo v zelo kratkem času, ogromne dolgove. Zdravljenje je izredno težavno in obeti zelo slabi, saj jim grozi recidiv (ponovno hazardiranje) ob vsakem stiku s pametnim telefonom.

Vendar, ko govorimo o digitalni zasvojenosti, moramo nujno pomisliti na prispevek vsakega posameznika. Kaj prispeva vsak od nas? Kajti nikoli do sedaj nismo videli osem, deset, enajst letnikov, ki bi imeli polno razvito zasvojenost (občasno smo lahko prebrali kakšno zgodbo o popularnem ameriškem otroškem filmskem igralcu, ki se je spopadal v zgodnjem najstništvu z odvisnostjo od drog). Zdaj pa so redni obiskovalci naših posvetovalnic zasvojeni in agresivni otroci za katere pa strokovnjaki (zaradi njihove mladoletnosti) niti ne vemo točno, kaj bi z njimi naredili. Ko imaš pred seboj polno zasvojenega osem ali deset letnika, se pač moraš vprašati: Kaj delajo starši, da to dopustijo? Pri omenjeni starosti, pač troci ne morejo biti odgovorni za njihove zasvojenosti. Kako je mogoče, da neomejeno in brez kontrole uporabljajo tako močno zasvojljivo moderno tehnologijo? Mnogi imajo pametne telefone, tablice in računalnike kar v sobah, starši pa naivno mislijo, da jih ne bodo uporabljali. Seveda jih, cele noči in normalno, da potem ne morejo normalno delovati v šoli in drugih dnevnih nalogah.

Miha Kramli navaja dve raziskavi, ki lepo pokažeta pomembno vlogo odraslih pri razvoju otrok in razvoju digitalnih zasvojenosti. Obe so opravili v Nemčiji. V prvi so ugotovili, in to je kar malo strašljivo, da je za družinske člane večji šok, večja travma in stres, če umanjka katera izmed pametnih naprav, kot če umanjka družinski član zaradi službene poti, bolezni, šolanja v drugem kraju itd.). Druga raziskava pa je pokazala, da otrok ali mladostnik dobi dovolj potrditvenih impulzov in le teh ne išče po spletu, v kolikor družina preživi, dva do tri krat tedensko, po dve uri skupnega in kvalitetnega časa. To samo dokazuje, da smo ljudje odnosna bitja. Zanimivo je, da je po navedbah mnogih socialnih psihologov, eden izmed razlogov velikosti in zmogljivosti naših možganov ravno ta, da lahko vzdržujemo velike in različne socialne mreže. Prav tako, nas ne bi smelo presenetiti, da je ravno široka socialna mreža, ki jo vzdržujejo globoko v starost, skupno lastnost večine starostnikov.

Miha Kramli večkrat poudari »norost« odraslih, ki smo uspeli pripeljati moderno tehnologijo v »sveti prostor«, otroško zibelko. Dojenček ima sedaj namesto igračke, ekran na katerem pritiska na slikice živali, ki spuščajo različne glasove,  mame pa od navdušenja skačejo in so ponosne kako pametnega dojenčka imajo. Toda težave je, ker to ni dejanje razuma, ampak dejanje ugodja. Ti močni impulzi, ki jih dojenčki dobijo preko ekranov vplivajo na njihove sisteme nagrajevanja v možganih in tako potrebujejo vedno močnejše impulze. Na drugi strani pa na tak način zaviramo njihovo radovednost. Bogdan Žorž je opozarjal, da mora otrok v zibelki imeti le igračo ali dve, za katero se mora potruditi, da pride do nje, kajti le na tak način krepi svojo radovednost. Nedvomno pa potrebuje dovolj dobro mamo, ki je nanj »uglašena«, se ustrezno in pravilno odziva na njegove potrebe.  In tako pridemo do največjega problema, o katerem pa se skoraj ne govori, čeprav, nedvomno, pušča daleč največje posledice. Glavni problem ni uporaba tehnologije v zibki, glavni problem je, kadar mama prekomerno uporablja moderno tehnologijo, predvsem pametne telefone. Namesto, da bi se otrokov pogled zrcalil v očeh matere, ki so polne občudovanja in ljubezni, se oči matere zrcalijo na pametnem telefonu. Nedvomno ima to katastrofalne posledice na razvoj dojenčka, saj se ravno tu oblikuje njegova navezanost in dojemanje sveta (varno/nevarno). Pogosto se to nadaljuje v drugo fazo, v otrokovo drugo in tretje leto, ko se začne oddaljevat in še nima razvitega občutka konstantnosti objekta. Se pravi: če mama izgine iz vidnega polja, dejansko ne ve ali je še tam. V tej fazi je sila pomembno kako se mama odziva, ko se otrok oddalji in ko se vrne. Pretirana brezbrižnost ali skrb delujeta precej uničevalno na življenje razvijajočega otroka. Tako se zdi, da je precej nenavadno, da se strokovnjaki ukvarjamo s tako trivialnimi stvarmi, kot je npr.: Ali bo kazen zaznamovala otroka in bo le ta travmatiziran?. Sploh, ker vemo, da so prva tri leta v otrokovem razvoju najpomembnejša in da je ravno tu nastavek, kjer se ustvarijo različne osebnostne patologije. Morda porast le teh med mladimi, le ni tako naključen?

Dr. Uroš Perko je psihoterapevt, doktoriral je na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Mitikas, ki izvaja program Pomoč odvisnikom in njihovim družinam, sofinanciran s strani Občina Ajdovščina. V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti nas lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi smo na številki 031-828-783 ali preko spletne pošte: uros.perko@siol.net. Uradne ure so vsak četrtek in petek od 16h do 20h,  na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujem Občini Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Pixabay.com   

Deli Nazaj