Kraml trdi, da takšno vedenje dojenčka ni dejanje razuma, temveč vedenje po učinku ugodja, in nadalje opozarja, da ti močni impulzi vplivajo na  sisteme nagrajevanja v možganih. Težava je, ker potrebujemo, za isto ugodje, stalno močnejše impulze. Kramli tako poroča, kako mu v klinični praksi starši pripovedujejo o malčki starosti dveh let, ki ne jedo ali ne odvajajo na kahlici, v kolikor nimajo pred seboj ekrana. Lahko bi sklepali, da moč impulzov že prekaša fiziološke potrebe.

Otroci nato postopoma ugotovijo, da njihov svet obstaja na 10 do 20 centimetrih. Pozornost v virtualnem svetu prevlada in realen svet postane nezanimiv in dolgočasen. Impulzi so prešibki. Tako imajo npr. učitelji danes izredno težko, če ne že skoraj nemogočo nalogo, ker tekmujejo za pridobitev pozornosti z moderno tehnologijo. Otroci počasi popolnoma otopijo. Tako se neredko pripeti, da se v naravi neskončno dolgočasijo in brez pametnega telefona doživijo pravo odtegnitveno krizo. Ob tem burno odreagirajo in dosežejo čimprejšnjo vrnitev domov, kjer se »priklopijo« na telefon in se ob ustrezno »močnih impulzih« pomirijo. In tako v iskanju vedno močnejših dražljajev preko spletne pornografije v zadnji triadi osnovne šole mnogo učencev konča na temnem spletu, kjer prevladijejo: droga, orožje, prostitucija itd.  Kramli trdi, da se omenjeno ne dogaja samo v  »imperialističnih« državah razvitega zahoda, ampak tudi v precej zakotnih in malih krajih Slovenije.

Pri vsem zapisanem je še najbolj problematično, ker mnogi otroci posledično ne bodo nikoli v stiku z naravo, ne bodo razumeli umetnosti, klasične glasbe, klasičnih romanov, poezije ipd. Vse našteto pa je nujno, saj le na tak način omilimo našo duševno praznino in osmislimo naše bivanje.

Kramli nadalje navaja, da naši možgani zelo dobro ločijo, kdaj uporabljamo digitalno tehnologijo za zabavo in kdaj za delo. Vsak od nas je že sam izkusil, da takrat, ko računalnik uporabljamo za delo, postanemo utrujeni in potrebujemo delo prekiniti. Tako nas na nek način naši možgani zavarujejo. Popolnoma drugače pa je, ko začnemo za zabavo brezciljno brskati po spletu. Izgubimo popolno kontrolo nad časom in hočemo vedno več.

Uporaba digitalne tehnologije nedvomno spreminja naš način mišlenja. Veliko strokovnjakov se strinja, da v današnjih časih otroci ne dosežejo, mladi pa nazadujejo iz formalno logičnega abstraktnega mišljenja na konkretno raven mišljenja. Slednja je predhodnica abstraktnega in se pojavi v razvoju prej. Umberto Galimberti trdi, da naša inteligentnost prehaja iz sekvenčne k simultani. Če izgubimo »sekvenčno inteligenco,« ki jo potrebujemo za branje, ne znamo več prevajati grafičnih znakov in simbolov v pomene, ne znamo določiti zaporedja in hirearhije. Ni več zmožnosti abstraktnega mišljenja. »Simultano inteligenco pa potrebujemo za gledanje slik, kjer težko rečemo, kaj vidimo prej, kaj pozneje, zgoraj, spodaj, itd. Posledično naša inteligentnost nazaduje iz razvite v prvinsko obliko. V inteligentnost naših predšolskih otrok in prvošolčkov, ki za razumevanje potrebujejo knjige polnih slik. Komunikacija mladih Galimbertijevo tezo kar dobro potrjuje.

V današnjih časih imamo izredno veliko informacij, vendar to še ne pomeni, da imamo znanje. Prej nasprotno. Pogosto se zdi, da imamo ljudi z veliko informacijami, ki pa žal nimajo veliko znanja. Igor Škamperle opozarja, da razširjena uporaba elektronske komunikacije in vdor virtualnih svetov, iztrganih iz zgodovinskega in pomenskega konteksta, briše človekov občutek za realen prostor in čas. Zanašanje na to, da na spletu vse poiščem in dobim podatke, še ne pomeni, da bom stvari razumel in temu pravilno ravnal. Razumevanje družbenih in zgodovinskih okoliščin je nujno za zrelo in odgovorno ravnanje na vseh ravneh. Nenazadnje se z uporabo moderne tehnologije izgublja vmesni prostor, v katerem je človeštvo od nekdaj ustvarjalo. Danes zgolj pritisk tipke omogoča takojšen odgovor. Za iskanje odgovora na vprašanje ni več potrebno vložiti napora in biti ustvarjalen. Tak način zahteva čas, za katerega danes ni ne volje ne kapacitete, da bi vzdržali to negotovost.

Dr. Uroš Perko je psihoterapevt, doktoriral je na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Mitikas, ki izvaja program Pomoč odvisnikom in njihovim družinam, sofinanciran s strani Občina Ajdovščina. V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti nas lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi smo na številki 031-828-783 ali preko spletne pošte: uros.perko@siol.net. Uradne ure so vsak četrtek in petek od 16h do 20h,  na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujem Občini Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Pexels.com   

Deli Nazaj