Planica…

Tata je ob koncu marca, ko je že tradicionalno zaključek svetovnega pokala v naši mali državici, vedno rekel: "Vidiš, Suzana, tega pa nima nihče na svetu. Največja letalnica na kateri se ne skače, ampak leti. Vsi rekordi se delajo pri nas". Kasneje nas je sicer prehitel Vikersund (tudi tu imajo prste vmes Slovenci), a zdi se, da Planica ostaja in ohranja svoj status.

S smučarskimi skoki me veže prav posebna zgodba. Zgodba o rižoti. Namreč, kot otrok sem bila zelo neješča in izbirčna, čeprav mama izmišljevanja ni dovolila. Vsako soboto se je pri nas kuhala rižota. Ker smo bili vsi doma in rižota ne sme stati. Sama sem se z njo vedno “mučila”. Potem pa je prišla sobota davnega leta 1991 in sverovno prvenstvo v Predazzu v sosednji Italiji. Takratni as slovenskih skokov je bil mladi Franci Petek. Čeprav je spadal v širši krog favoritov, nihče zares ni pričakoval medalje. Kot rečeno, rižota se je skuhala in pričakovali smo drugi skok Francija. Takrat je mama izrekla usodne besede: "Suzana, če ne poješ rižote, Franci ne bo prvak". In začela sem jesti in jesti. Na krožniku začuda ni nič ostalo. In…Franci je postal svetovni prvak. Zgodovinska zmaga. Ha, z mojo pomočjo. Rižota je razumljivo postala moja najljubša jed in mama (vsaj) s tem ni imela več težav.

Ljubezen do skokov se je nadaljevala, krepila in traja še danes. Od Primoža Peterke, v katerega sem bila (seveda) noro zaljubljena, pa vse do Petra Prevca, s katerim si delim lepe trenutke ob prejemu zlatega orla. Takrat sem bila na porodniškem dopustu. Lovro je imel komaj 5 mesecev, ko se je z menoj že učil navijati na našega “Perčija” (ta vzdevek si lastim).

Pred leti smo prvič obiskali slovito Planico in si finale ogledali v živo. Ob pogledu na dolino pod Poncami in strašljivo klančino dobiš spoštovanje do čisto vsakega, ki si sploh upa spustiti po njej. Kaj šele do tistih junakov, ki letijo 200 metrov in več. Vzdušje je neprecenljivo, res si ponosen, da si Slovenec. Sploh ob vihranju vseh slovenskih zastav in petju naše Zdravljice na vse grlo. Čutiš, da si povezan in združen v nečem lepem. Res dober občutek.

Lansko leto mi je bolezen žal preprečila, da bi se v Planici poslovila od Perčija. Čustvene trenutke ob slovesu sem si ogledala prek tv zaslona. Priznam, tudi solza je pritekla. Ta čudovit, skromen in vedno prijazen človek se je na vrhuncu (dva dni pred tem je v Planici!!! dosegel zadnjo zmago!!!) v krogu družine, sotekmovalcev in navijačev poslovil v slogu, kot si ga je zaslužil. Ob pesmi “Time to say goodbay” pa sem nehote pomislila na njegovo mamo. Kako ponosna je lahko na svojega sina. Dobro je opravila svojo nalogo. Takrat sem si zaželela, da bi bil moj sin podoben Perotu. Da bi imel njegove vrednote. Da bi postal preprosto - dober človek. Upam in želim si, da tudi jaz dobro opravim svojo nalogo. Iz Planice sem namesto ogleda dobila Perčijevo kapo, ki jo z veseljem in ponosom nosim.

Šport združuje ljudi. Tudi včasih razdvojene Slovence. Šport te napolni s čustvi ponosa in zanosa, sploh ker smo mala država in kot taki še toliko bolj željni dokazovanja. Planica pa je kraj, kjer čustva dosežejo vrhunec. Presunljivo lepa dolina, s čudovito prenovljeno letalnico in športno infrastrukturo. Delo, zamisel naših ljudi, ki so to delali in delajo s srcem. Na stotine prostovoljcev, ki se vsako leto trudi, da vse zgleda kot iz škatlice. V vsakem vremenu, kljub nemogočim pogojem. Čudovita slika, ki Slovenijo predstavi v najlepši luči širom sveta. Tata je imel prav, tega nima nihče na tem svetu. Zato Planica…ostaja moja Kraljica.

Zapis posvečam vsem pravim in srčnim navijačem, ki s ponosom, ne glede na rezultate, stojimo našim športnikom ob strani in jih podpiramo.   

* Naslovna fotografija: Jure Makovec   

Deli Nazaj