V Centru za preprečevanje odvisnost v Novi Gorici, kjer deluje prva ambulanta v Sloveniji za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti, imajo tako bistveno večje povpraševanje kot zmogljivosti. Spremembe so opazne tudi v komunah, ki so bile prvotno namenjene odvisnim od prepovedanih drog. Pred petindvajsetimi leti so bili v njih izključno odvisniki od trdih drog, danes pa je struktura sledeča: tretjina narkomanov, tretjina alkoholikov in tretjina digitalnih zasvojencev.

V informativni svetovalni pisarni, kjer nudimo pomoč odvisnikom in njihovim staršem, pa je stanje še slabše. Devet od desetih klicev je zaradi digitalnih zasvojenosti. Praviloma pokličejo mame, stare nekje med petintrideset in petinštirideset let, ki imajo sina, starega med šestnajst in dvajset let. Sin ne izdeluje šole, noče hoditi v službo, dneve in noči preživlja za računalnikom. Starši praviloma na nek način to vedenje podpirajo, saj plačujejo internet, pogosto finančno pomagajo pri nadgradnji računalniške opreme, poskrbijo za založen hladilnik, toplo sobo in ostale stroške. Težko razumejo, ko jim poizkusiš razložiti, da je njihovemu otroku pravzaprav zelo udobno in bi bila kakršna koli sprememba njegovega delovanja in vedenja precej nerazumna. Najbolj nerazumno pa je, da ne postavijo mej, ker se jim zdi, da nimajo te pravice. Pogosto se opisano stanje nadaljuje še vrsto let in potem starši sedaj odraslemu otroku ne morejo več postaviti meje, ga »vreči« iz hiše, ker pa je stanje nevzdržno, so se rahlo ostareli starši primorani odseliti sami.

Vsekakor pa to še ni najhuje. Najbolj problematični so klici, katere dobimo redkeje, ne zaradi manjšega števila primerov, temveč ker prej ukrepa policija in krizni centri. Gre za klice (ponovno praviloma kličejo mame), kjer deset do dvanajstletniki reagirajo izredno nasilno, ko se jim vzame telefon. Pogosto razbijejo sobo, kuhinjo, pretepejo starše ipd. V kakšne skrajnosti lahko gre, pove primer, katerega pogosto na svojih predavanjih navaja Kramli: »Mama je dvanajstletniku vzela telefon. Ta je najprej razbil sobo, nato zbrcal mamo, razbijal po kuhinji, za finale pa je mamo polil z vročim oljem, ki se je ravno takrat grelo na kuhalni plošči in k sreči ni bilo vrelo.«

Digitalni zasvojenci so namreč bistveno bolj agresivni kot zasvojeni z alkoholom ali prepovedanimi drogami. V Centru za preprečevanje odvisnosti, kjer vrsto let skrbno beležijo podatke, so ugotovili, da so le trije alkoholiki ali narkomani od stotih nasilni. Pri digitalnih zasvojencih so ugotovili, da je le teh kar sedemintrideset od stotih. 

Tipično vedenje otrok, zasvojenih z digitalno tehnologijo, starši pogosto opišejo takole:

• hude spremembe v učnem uspehu in popolnoma odklanjanj šole
• nihanja razpoloženja, od popolne razdražljivosti in nemira do utrujenosti in otopelosti
• zanemarjanje osebne higiene in oblačil
• neupoštevanje družinskih pravil in bežanje od doma
• agresivno obnašanje
• bistveno slabša koncentracija
• vsak poskus preprečevanja uporabe telefona ali igranja igric se konča z izredno nasilnim izpadom itd.

Seveda se tako polno »razbohoteno« zasvojenost po vsej verjetnosti ne da več zdraviti v odprtih tipih zdravljenja. Primerni so zaprti tipi, ki edini omogočajo vzpostavitev abstinence ob spremembi življenjskega stila, kar pa je predpogoj za vzdrževanje dolgotrajne abstinence. Takšnih programov za mladoletne pa pri nas še ni. Na Rakitni imajo tri tedenski program Digitalnega detoxa, vendar je program prekratek za dolgoročne spremembe pri tako kompleksnih in zahtevnih digitalnih zasvojenostih. Po vsej verjetnosti omenjeni posamezniki končajo v vzgojnih zavodih (ki se jih, kar je logično, precej otepajo), kjer svojo patologijo samo še poglabljajo.

Dejstvo je tudi, da vedno več mladih preživlja prosti čas v virtualnem svetu, kar naj bi bilo opazno tudi  šoli, kjer otroci in mladi ne zmorejo daljše pozornosti, so nemirni, motijo pouk, so prepočasni pri prepisovanju snovi itd. Pripisati omenjeno vedenje le digitalni tehnologiji pa bi bilo krivično. Zdi se, da gre za recipročen proces z moderno, otroku prijazno pedagogiko, kjer prevladujejo v razmerju starš - otrok tri odnosne motnje:

1. Starši imajo otroka za partnerja. V kolikor naredimo otroka za nam enakovrednega partnerja, nanj prelagamo odgovornost, sicer v dobri veri, kateri ne more biti kos. Postavljamo ga v vlogo, ki mu ni namenjena. Gre za čustveno zlorabo, kjer otrok ne dobi varnosti, ki jo potrebuje! Seveda ga s tem na vseh področjih maksimalno preobremenimo.

2. Starši na otroka projicirajo. V današnjem času meritokracije, kjer je merilo le uspešnost posameznika, se nas večina staršev vsaj občasno znajde v situaciji, kjer projiciramo svoja pričakovanja na otroka. Npr. ko otrok dobi slabo oceno, najprej pomislim, da sem slab starš. Podobno učitelj ali pa kar šola. Enako je v športu, glasbeni šoli ipd. Na tak način lahko otroci hitro postanejo narcisistični podaljški svojih staršev in drugih njim pomembnih odraslih oseb, vredni zgolj toliko in takrat, ko kaj naredijo dobro, so uspešni. S tem pa je tlakovana pot v narcisistično patologijo.  Na omenjen način starši kršijo osnovno otrokovo pravico, da ta postane drugačen, kot si to želijo starši.

3. Starši so z otrokom v simbiozi. To pa pomeni, da ni nobene meje. Tako imamo na razgovorih pogosto mamice z malim otrokom, starim tri pa vse tja do deset let, ki mamo neprestano cuka, grize, moti, skače v besedo, pleza po njej ipd. Mama pa se na vse to sploh ne odzove, ker tega niti ne zazna. Gre za popolno zlitost. Težava je, ker je v tem procesu lahko otrok popolnoma popredmeten. In če na otroka gledamo kot na predmet, kot na del nas (npr. naša noga), potem le ta ne more biti nič kriv. In to dobro vedo danes učiteljice. V kolikor je za prvo triado to še razumljivo, je kasneje precej manj. Tako lahko kot skrajni primer omenjene dinamike vidimo v komunah trideset ali celo  štirideset let stare mamine sončke, ki imajo za seboj celo kriminalno kariero, vendar jih mame še vedno zagovarjajo in opravičujejo ter trdijo, da njihovi sinovi pač ne morejo biti česarkoli krivi.

Več kot očitno je, da smo nekje po poti popolnoma izgubili občutek, da bi otrokom postavili mejo. Tako pa se njihov jaz ne more razviti. In potem imamo petnajstletnike, ki so na duševnem razvoju štiriletnika in zaradi te razlike ne morejo normalno delovati v zunanjem svetu.  Predvsem pa jim zunanji svet neprestano postavlja meje in omejitve, česar niso navajeni, in tako postane virtualni svet (ki nima meja in je vse dovoljeno ter mogoče) še toliko bolj mamljiv.

Dr. Uroš Perko je psihoterapevt, doktoriral je na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. Zaposlen je v Zavodu Mitikas, ki izvaja program Pomoč odvisnikom in njihovim družinam, sofinanciran s strani Občina Ajdovščina. V kolikor potrebujte pogovor in dodatne informacije glede težav z zasvojenostjo od prepovedanih drog, alkohola ali katere izmed nekemičnih odvisnosti nas lahko pokličite ali obiščete v informativni – svetovalni pisarni v Ajdovščini. Dosegljivi smo na številki 031-828-783 ali preko spletne pošte: uros.perko@siol.net. Uradne ure so vsak četrtek in petek od 16h do 20h, na Gregorčičevi ulici 17 v Ajdovščini. Za podporo se zahvaljujem Občini  Ajdovščina.

* Naslovna fotografija: Pexels.com    

Deli Nazaj