Že cel teden zbiram pogum. Mlinotestova namenska moka za krofe je že doma in čaka na pultu. Pregrešno draga termično stabilna marmelada je prav tako že v domači omari.
Recept je izbran. Tisti slavni, od Rosane Jug, ki kroži po spletu in menda vedno rata. Pa ja bo tudi meni…

Danes je dan!

Surovine postavim na kuhinjski pult. Lepo jih razporedim po vrstnem redu, da bo delo lepše teklo.
Zakurim v kaminu in v hiši postane tako toplo, kot bi nas čakala prva kopel nebogljenega novorojenčka. Testo se torej resnično ne bo moglo prehladiti. Otroci in mož so dobili zelo jasna in glasna navodila, da nikakor ne odprejo vrat ali okna. Hermetično zaprta hiša. Ni izhoda, bi rekli!

Torej gremo po vrsti.

Moka, en kilogram. Seveda na sobni temperaturi, da ne bo pomote. Kvas bo torej lahko živahno vzhajal. Malo soli po robu. Potem nadaljujem…kvasec. Mleko mora biti seveda popolne temperature. Spet pomislim na dojenčke, ko si na zapestje pokapljam mleko in ugotavljam, ali je pretoplo ali ne. Naslednja so jajca. Naša so. Domača. Naše tri razvajene kokošje dame so poskrbele za najboljša jajca pod soncem. Že to bo naredilo premium krofe.

Vse sestavine lepo zmešam skupaj, v pravem vrstnem redu. Trikrat se prepričam, pa še moža prosim, da me še enkrat posluša, ko naštevam sestavine. Ne vem sicer ali je sploh kaj slišal, pa vendar se potem počutim bolje.

Včasih, ko sem bila majhna, smo testo še ''tolkli'' s polentarjem. Mama se je usedla na stol in med kolena stisnila skledo s testom. Otroci smo bili zadolženi za držanje sklede, da je mama testo udarjala s polentarjem, da je postalo čimbolj gladko. Zamolkel, ritmičen zvok, ki je obetal okusne dobrote.

No, sama bom ta del preskočila. To delo bo opravil moj zvesti kuhinjski robot. Tradicijo bom zavoljo lenobe malo postavila na stran. 10 minut mesenja torej.

Pa nadaljujemo po receptu. Oblikovanje kroglic. 70 gramov na kroglico. Seveda morajo biti vse iste teže, da bodo vse enakomerno pečene, vse iste barve in vse še toliko bolj perfektne. 28 kroglic postavim na pladnje. Vzhajanje. Hčerka slučajno priteče mimo pladnja. PREPIIIIIIH!!! Hitro jo zapodim v obratno smer. Sedaj smo na kritični točki! Sedaj pa res ne sme iti nič več narobe! Pladnje s kroglicami fotografiram prej in potem. Zato da lahko zelo natančno ocenim, ali so zrasle na dvakratno veličino.

Ufa, sedaj pa točka brez vrnitve. Cvrtje… Vse do te točke je lahko zaman, če temperatura olja ni prava. Ampak, kaj sedaj? Lonec z oljem na kuhalni plošči ali picapan? Dilema vsake pekovke krofov. Mož, seveda zelo praktičen tip, mi pomaga pri tej zagati. Seveda bom uporabila picapan. Noter gre več krofov na rundo. Pa ja ne bomo cel dan posvetili projektu ''KROFI''.

Ok, ok. Picapan. Napolnim ga z oljem in ga segrejem. Tu sta potrebna dva, zato mož ostane ob meni za pomočnika. Kot dva znanstvenika opazujeva kuhalnico v olju in ocenjujeva, če so mehurčki že dovolj veliki in je olje že dovolj vroče. Modrujeva in usklajujeva mnenja in se končno odločiva, da je to to. Pa za vsak slučaj v prvi rundi spečeva samo 2 krofa. Da vrževa proč samo dva, če gre vse narobe.

Sedaj pa gre zares. Previdno, s pomokano stranjo navzgor v olje vržem prva dva krofa. Pokrovka gor in štoparica začne odštevati točno 3 minute. Zvoni. Krofa obrnem…hm…malo temna, ampak bomo preživeli. Štoparica odšteva 3 minute brez pokrovke. Trenutek resnice…bo kranceljček ali ne?

Jaaaaa!!! Krofka, sicer bolj jamajško posončena vzamem iz olja. Ma kranceljček pa je.

Malo počakam, da se olje rahlo ohladi in spečem ostale.

Pa ne verjamem. 26 krofov, lepih, popolnih, z najlepšim kranceljčkom. Cukrček po vrhu in marmelada v sredini.

Pa sem končno dosegla novo stopnjo mojih gospodinjskih dosežkov. Mati s krofi. S ponosom seveda fotografiram pladenj z vseh zornih kotov in najlepšo fotografijo objavim na Facebooku. Tam pa se pridruži poplavi ostalih popolnih fotk krofomanije. Norije, ki ji enkrat letno podležemo vse ponosne gospodinje.

Kakšni so pa vaši?

* Fotografija: Špela Jelerčič Bučinel   

Deli Nazaj