Nimam namreč več tiste budilke ''po starem'', ki te v sekundi vrže s postelje z glasnim kovinskim zvončkljanjem. Spustimo torej jutro. Začnem po budilki.

Ko jo ugasnem, vidim obvestilo o prejetem službenem e-mailu. Seveda ga bom prebrala, saj je le služben e-mail. Najverjetneje je kaj pomembnega, kar bo nedvomno spremenilo moj delovni dan. No, ni bilo nič prelomnega, pa vendar. Lepo je, da sem na tekočem. Aha, Petra mi sporoča, da se v petek lahko dobiva na kavi. Hčerkina učiteljica je poslala e-mail, da je v petek športni dan… Ok, sedaj sem pa res na tekočem. Sedaj pa res začnem dan brez telefona.

Končno vstanem iz postelje, zbudim otroke in se začnem pripravljati za službo. Vmes nagonsko še 5x pogledam na svoj telefon, da preverim, koliko je ura. Na zapestju imam sicer novo pametno uro, ampak še vedno pozabljam, da jo nosim. Za vsak slučaj imam pač oboje. Otroke končno spakiram v avto in jih odpeljem v šolo ter se še pravočasno spravim do službe.

Ponosna sem nase, da že kakšne pol ure nisem prijela telefona v roke. Pa tudi če je to bilo le med vožnjo…

V službi telefonski ekran zamenjam z računalniškim. Do Messenger-ja, Instagram-a, Pinterest-a ali Facebook-a seveda lahko dostopam tudi brez telefona. Ha, zmaga zame!

Minute brez stika s telefonom se kar nalagajo. Moj ponos pa tudi.

Telefonski klic malce pretrga moj zmagoviti niz neuporabe mobilca. No, ampak ljudi pa res ne morem ignorirati. Kaj pa če je kaj pomembnega! Seveda tokrat ni bilo pomembno. Mama je hotela vedeti, če skuha ekstra mineštre še zame…

Nazaj na računalniku opravljam službene obveznosti, vmes na hitro pregledam novice, po Messengerju poklepetam s kolegico, ki ima svojega moža na sumu, da leta od cveta do cveta. Seveda sva ga obrali do obisti. Možakarju se je verjetno 2 uri kolcalo brez prestanka. Ob zaključku službe se odpravim po otroke in na poti seveda moram opraviti še nekaj klicev. V avtu prostoročno, seveda! Pa saj sem si obljubila, da danes ne bom imela telefona po rokah.

No, popoldne pa je moja jeklena volja postavljena na preizkušnjo. Na Pinterestu bi rada dobila ideje za moj naslednji DIY projekt, na sprehodu bi fotografirala mojo hčerko med igro, na Instagramu je sodelavka objavila fotko z dopusta, zamika me muzika na Spotify-ju,…

Da ubežim skušnjavi si ogledam poročila na televiziji. Slaba ideja, z vsemi depresivnimi novicami o vojni, politiki, težavah v zdravstvu, problemih v šolstvu in šepavi ekonomiji se počutim še slabše. Pa poskusimo s filmom. Netflix vame meče najrazličnejše ideje. Rambo, Hitri&drzni, Beležnica, Sam doma. Nič novega. Zaprem televizor in v roke vzamem prenosnik, telefon pa je, začuda, še vedno na dosegu roke. Kljub moji dnevni zaobljubi.

In potem me zadane…

Seveda za nekaj časa lahko pustimo telefon pri miru. Vse lahko naredimo tudi preko računalnika. Preselimo se od zaslona do zaslona. Ko se naveličamo obojega, prižgemo televizijo. In tako, nagonsko, se odpre še tretji zaslon. Če slučajno nimamo telefona v premeru petih metrov, imamo za vsak slučaj še pametno uro. Da slučajno za sekundo ne izgubimo stika s svetom. Četrti zaslon. Hvala bogu, sama doma nimam tablice, ki bi pomenila še potencialni peti zaslon.

Dosegljivi smo vsako milisekundo dne. Odvisni smo od pozornosti drugih. Hranimo se s hvalisanjem bežnih znancev in celo popolnih tujcev. Živimo za konstanten stik z informacijami in dovolimo, da nam strah celotnega sveta pride do živega.

Sama pri sebi vem, da BI MORALA odložiti ekrane, se odpraviti v naravo, z otroki igrati družabne igre, začeti nov DIY projekt, prebrati dobro knjigo ali najti nov hobi. Vse mi je kristalno jasno. Ampak, roka sama najde tehnologijo v kateri je udobno, zabavno, zanimivo, informativno, vendar tako zelo ujeto in zasvojeno!

Na pomoč!

* Fotografija: Pixabay   

Deli Nazaj