Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteO čem torej govori film? Je to zgodba o srečni vrnitvi? Lahko služi kot kritika nekdanje države? Ali je to vendarle hommage Jugoslaviji in Titu? Je morda vse skupaj zgolj eksperiment, kako hitro brez kančka skeptičnosti, verjamemo zgodbi, ki jo prvič vidimo? Lahko v kali spoznamo rahlo norčevanje iz ljubiteljev premnogih teorij zarote? Če obstaja nenapisano pravilo, da bi film moral postavljati vprašanja in ne nanje odgovarjati, je Virčev primer odličen. Po vrhu vsega pa je še gledljiv, zabaven, daleč od suhoparnosti, učbenik za našo generacijo, foto-video album za pretekle generacije, skratka, skorajda družinski film.
Kdo ne pozna Žiga Virca? To je tisti tip, tisti mag, ki je že več kot desetletje nazaj navduševal s kratkimi filmčki Tine Strela v produkciji Pig Destroyer. In čeprav so ti bili posneti ljubiteljsko, so navduševali z dolenjskim nonšalantnim šarmom, po vrhu vsega, pa so ne nazadnje imeli še premetenega režiserja, ki je znal marsikatero produkcijsko omejenost že tedaj obrniti v svoj prid. Kasneje se je proslavil še z PDN novicami. Šlo je za odkrito parodijo kratkih novic v slogu CNN-a, le da so te bile »Pig Destroyer news«, torej nekakšen novomeški CNN. Resnejši projekt je bil precej odmeven film »Trst je naš«. Nato pa je že prišel napovednik za filmski projekt »Houston, imamo problem«.
»Houston, imamo problem« je tako že dolgotrajen filmski projekt, ki se je začel z eksperimentom. In sicer, napovednik, ki je obetal razkritje jugoslovanskega vesoljskega programa. Ker je šlo do tedaj za malo oz. praktično neznano dejstvo, so sveže meso prvi pograbili ljubitelji teorij zarote, kdo drug kot Američani. Projekt je začel pridobivati na pričakovanjih, začele so se razvijati podteorije zarote, začela so se ugibanja, kje Vircu, temu Slovencu, takšni podatki. Napovednik, zmontiran v slogu, ki pritegne vsakogar, pa je dobival na deset tisoče ogledov. Kmalu je prišla najava, da se film resno pripravlja na izid. Dobil je svoj večer slave na velikem New Yorškem festivalu Tribeca, čigar ustanovitelj je legendarni Robert De Niro. Kmalu zatem pa se je nova Virčeva stvaritev naselila tudi v naše kinematografe. Z zmago na letošnjem FSF-ju, se bo povpraševanje po tem mokumentarcu gotovo še povečalo.
Prebrali ste, da gre za mokumentarni film. Da, gre za najčistejši primer mokumentarnega filma. Na hitro; gre za film posnet dokumentarno, dasiravno je vse zgolj fikcija in je vsakršen prizor zrežiran. Koliko je dokumentaren in koliko je pristen, je na koncu pravzaprav naša presoja.
Zaplet same premise predoči nenadna vrnitev upokojenega vesoljskega jugoslovanskega inženirja Ivana Pavića, za katerega je bilo znano, da je umrl v zlati dobi Jugoslavije, v prometni nesreči. (V bistvu se je moral kot državljan Jugoslavije, ki je Američanom predrago prodala svoj vesoljski načrt, preseliti v ZDA, kjer je pomagal ta načrt popraviti in izpeljat.) Vse je bilo strogo zaupno, zato je bila krinka prometne nesreče za več desetletij let učinkovita). Ker so čustva vedno očarljiva, je presenetljivi povratek še toliko bolj nenavaden obrat za njegovo hčerko, ki je živela v prepričanju, da je mrtev (celo »njegov« grob je obiskovala).
A dovolj o zgodbi. Spoilerjev pravzaprav sploh ni, vse je jasno, če povem, da je vse skupaj pravzaprav en velik poklon Jugoslaviji, na čelu z njenim voditeljem maršalom Titom. Poklon? No, vsaj tako izgleda in ljubitelji udbomafijskih pripovedk, bodo tu sprva razjarjeni, nato pomirjeni, nato morda spet jezni, konec, pa je vendarle preveč zanimiv, da bi ga šlo razkrivati. Kakorkoli, če povemo, da gre pri vsem tudi za razkazovanje dediščine nekdanje države, zapakirano v mokumentarni film – višek vseh sarkazmov, je režiserjev odnos do te zgodovine precej dvoumen, a vendar, ta hkrati ni niti pomemben, saj bi vsakršna dejanska subjektivnost tako ali drugače razrušila vso stvar. Prav to kolebanje, kaj je bilo prav in kaj ne, kaj moralno in kaj amoralno, kaj pravično in kaj obratno, prav to disorientiranost fabule, ji daje precejšen komičen značaj.
Ne vem, če je to v čast, morda Virčovem filmu že, a na splošno slovenskemu, gotovo ne. »Houston, imamo problem« je gotovo po dolgem času precej dobra slovenska komedija, ki nas ne žali z gostilniškim, neuspelim stereotipnim in seksualnim humorjem, kar so sicer priljubljene teme naše komedije. Najboljši humor je tisti, ki se pritlehno negira. A vsakršna njegova beseda, pogled ali akt, so preveč, da bi se človeku ustnice ne skrivile. Precej podobno humor učinkuje tudi v tem filmu. Nikjer ga praktično ni, film se jemlje preveč resno, da bi tako tudi izpadel.
Opaziti gre dvorezni meč filma. En del zgodbe se vrti v anglosaško – BBC-jevskemu raziskovanju filmske ekipe ter glavnih akterjev po poteh Ivana Pavića vključno z njim, ko se ta iz ZDA vrne v rojstni Pag. Druga plat zgodbe, pa se odvrti v arhivskih posnetkih. Tu imamo dejanske arhivske posnetke ter kvazi arhivske posnetke. Mnogo od teh jih je bilo namreč za potrebe filma ustvarjenih, zato so nekateri, kot je npr. izstrelitev rakete Triglav, precej smešni. V skoraj vseh, pa glavno vlogo zaseda kakopak Tito osebno. Tito, ki je prikazan veličastno, na sprejemih, na štafetah mladosti, v govorih ter Tito, ki ob popoldanskem brionskem počitku pobegne Jovanki ter sam v kopalkah posede pse na blazino ter se z njimi kopa (ti posnetki so po besedah režiserja pristni). Takih posnetkov je še več. Skratka, Virc Tita demitizira in strezni, saj je v redkih dokumentarnih filmih prikazan tako človeško kot tu. Prav na račun njegove muhavosti in prebrisanosti, se režiser včasih na njegov račun kar precej pošali.
O čem torej govori film? Je to zgodba o srečni vrnitvi? Lahko služi kot kritika nekdanje države? Ali je to vendarle hommage Jugoslaviji in Titu? Je morda vse skupaj zgolj eksperiment, kako hitro brez kančka skeptičnosti, verjamemo zgodbi, ki jo prvič vidimo? Lahko v kali spoznamo rahlo norčevanje iz ljubiteljev premnogih teorij zarote? Če obstaja nenapisano pravilo, da bi film moral postavljati vprašanja in ne nanje odgovarjati, je Virčev primer odličen. Po vrhu vsega pa je še gledljiv, zabaven, daleč od suhoparnosti, učbenik za našo generacijo, foto-video album za pretekle generacije, skratka, skorajda družinski film.
Vredno vstopnice!