Iztek starega leta terja novo lestvico najboljših filmov. Tako kot lani, sem tudi letos sestavili lestvico »najboljših filmov« za Lokalne Ajdovščina. Ni odveč poudarjati, da sem gotovo kakšno mojstrovino spregledal, še ne videl itd., prav tako imajo vsake oči svojega malarja, zato vas vabim v komentarje pod Facebook objavo tega članka, da izrazite svoje mnenje, dodate še kakšen naslov itd. Sam sem lestvico sestavljal skozi vse leto, morda bi še kakšnega lahko uvrstil, a recimo, da ostajam zgolj pri petih. Na lestvici so tako »festivalski« filmi kot tudi tisti iz ameriške hollywoodske produkcije. Lestvico dopolnjuje še poglavje o slovenskem filmu s poizkusom predstavitve treh za moje pojme najboljših.

Toni Erdmann (Nemčija, r.: Maren Ade): In vendarle – Nemci imajo smisel za humor! Tako lahkotno posneta mojstrovina, da bi ji lahko očitali, da je sicer lepa, a hkrati naivno pritrjevali, da vendarle »ni nič posebnega«.  Bivanje v Romuniji še nikoli ni bilo tako zabavno. Hkrati pa odtujenost odnosa med hčerko in očetom riše pestro aluzijo na evropsko identiteto, ki se izgublja sama s seboj. Zame film leta!

Kapitan fantastični (Captain Fantastic, ZDA, r.: Matt Ross): Eden izmed uporov sistemu je redukcija civilizacijskega življenja na bivanje v naravi. Vse lepo in prav, dokler ne pride do smrti v taki družini in s tem tudi trk različnih pogledov na zadnjo voljo in hkrati tradicionalno hočeš ali nočeš pripadnost. Ne boste verjeli, film so posneli Američani!

Prihod (Arrival, ZDA, r.: Denis Villeneuve): film o lingvistki, ki vzpostavi komunikacijo z nezemljani. Ne, počakajte. Nezemljani ne napadajo Los Angelesa, nismo priče zelenim sluzavcem, katere gleda za okroglo mizo ameriški obrambni minister in predsednik ter se zraven prerekata kaj je boljše za Ameriko. Prihod je veliko inteligentnejši film, ki spregovori o sedanjosti. Nezemljani so konkretna prispodoba za nekaj, kar nas posebej sedaj bega.

Sieranevada (Romunija, r.: Cristi Puiu): romunski film se že veliko časa zaveda, da za dober film ne potrebuješ »velike zgodbe o velikih vprašanjih«. Tako tudi Sieranevada ne ponuja nič drugega kot zgolj božji begajoči vpogled v rahlo tesno stanovanje v Bukarešti. Slika vsakdana. Po sedmini preminulega je družina zbrana; skupek različnih interesov in mnenj je povod za komičnost in spopad. Film ne išče pozornosti, a hkrati žari premočno, da bi ga spregledali. Če boste ob naslednjem družinskem srečanju imeli na skritem prižgan diktafon, bo morda to material za izjemen scenarij!

Čudež na reki Hudson (Sully, ZDA, r.: Clint Eastwood): Eastwood je pedanten iskalec človeške plemenitosti, tokrat jo najde v junaškem pilotu Sullenbergerju, ki je v resnični zgodbi leta 2009 s čudežnim pristankom z letalom na reki Hudson rešil 155 ljudi, ki so zaradi jate ptic strmoglavljali. A herojstva ni brez polen, zato se mu kasneje očita, da naj bi imel še dovolj časa pristati na bližnjih letališčih in da ni bilo potrebe po pristanku v ledeno mrzli januarski reki. A tudi človeškemu kompliciranju je kos. Zgodba naravnost za Hollywood in kvazi patriotizem, a Eastwood je dovolj izkušen režiser, da predstavi dogajanje iz neodvisnega gledišča, brez obsojanja in hkrati brez dolgovezenja o Ameriških herojih. Gotovo eden najboljših hollywoodskih filmov leta!  

Kako pa v Sloveniji? Če vprašate mene, je eden izmed najboljših gotovo Virčev mokumentarni film Houston imamo problem. Epopeja o Jugoslaviji z ravno dovolj distance odobrava in hkrati obsoja zgodovino. Film je bil predvajan tudi na HBO-ju. Ne gre prezreti niti Nočno življenje Damijana Kozoleta s katerim je osvojil nagrado za najboljšo režijo v Karlovih varih. Nič kaj sproščena filmska zgodba rahlo povzema motiv afere Baričevič, navduši pa gotovo z eno najboljših filmskih iger Pie Zemljič, ki v stilu izpranih in zatohlih barvah filmske fotografije izpade podobno kot znamenite romunske socialne drame. Nesporni ljubljenec občinstva pa je vsekakor rekorder po številu gledalcev v kinu – Pr hostar. Ne delajmo se finih riti in priznajmo si, film vas je navdušil, pa iščite prestolnične srajce po svoji garderobi kolikor želite. Navsezadnje je to film, ki je zaradi samokritičnosti in hkrati ironičnega obravnavanja stereotipizacije Gorenjcev, dostojni uspeh slovenske komedije. In ne, ne delajo se norca iz gledalcev, hotena patetika je dovolj prebrisana, da smo sami norci, če tega ne opazimo. Gotovo so to trije slovenski filmi, ki našo sicer dejavno in delavno filmsko produkcijo nosijo ponosno ne zgolj doma, temveč tudi po svetu.

Deli Nazaj