Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteNa našem spletnem portalu redno objavljamo takšne in drugačne kratke literarne zgodbe, ki so kot nalašč za lahko branje med vikendom. Tokrat se nam s svojo kratko zgodbo Kot v raju, prvič predstavlja Vesna Perhavec Vodovnik. Vabljeni k branju.
Pogledala je, koga je sedaj prineslo v naše odročne kraje. Princ na belem konju mogoče. Zamisel se ji zdela smešna. Princ na belem konju. Le kdo si je to izmislil? "Breda, pojdi do novega gosta prosim, in ga lepo potrezi." ji je rekel oče. " Da, šef " se je obrnila k očetu in odhitela do mize. " Dober dan, izvolite ," mu je ponudila jedilna list. Čeden je, je pomislila. Biti v mora srednjih tridesetih letih. Bil je ostrižen po zadnji modi. Lasje so mu mehko padali na eno stran.
"Kaj priporočate mlada dama ? " jo je vprašal? Ljubljančan je, je pomislila.
"Predlagala bi domače specialitete kmetije Planinski raj." je odgovorila Breda. Vedela je, da meščani obožujejo njihove specialitete. Da jih privablja svež gorski zrak, mir, ki ga oddajajo hribi v okolici. Vse to je že neštetokrat slišala.
"Naj bo po vaše, gopodična" je odvrnil čedni gost.
Oddala je naročilo, ko je zagledala sosedovega Zvoneta, kako ji prihaja naproti."Pozdravljena Breda, kako si kaj? " jo je ogovoril.
"Dobro sem Zvone, hvala." mu ni dajala povoda za nadaljni pogovor. Vedela je, da ji Zvone piha na dušo.
Zvone je našel v Bredi svojo sorodno dušo. Zdela se mu je čudovita. Oboževal je njen smeh, njeno petje, ko je mislila, da ni nikogar v bližini. Njeno skrb za domačijo...
Tako kot on je poznala življenje na kmetiji v odmaknjeni gorski vasi. Vedela je, kaj prinaša narava v teh krajih pozimi, kaj spomladi. Čemu se veseliti poletja in čemu zime.
Trudil se je na vso moč, da bi jo osvojil. Z njo ob sebi, bi živel kot v raju.
Oh, ta Zvone, je razmišljala Breda. Kaj ne vidi, da me ne zanima.
"Gospodična, hvala lepa" ji je odvrnil čedni gost, ko mu je izročila hišni krožnik.
"Smem vprašati, kaj vas je prineslo v te kraje?" se je opogumila Breda.
"Iskreno povedano, sem si zaželel svežega zraku, miru in dobre hrane. " je odvrnil gost in nadaljeval "Službeno veliko potujem, in vsakič, ko se vrnem iz tujine si zaželim domačega miru. " ji je odvrnil. "Ime vaše domačije, se mi je zdelo kot nalašč za obisk." je še dodal.
Po svetu potuje, je zasanjano pomislila Breda. Kar odneslo jo je v mislih. Živeti življenje tako, da vidiš svet, velika mesta, obiskati muzeje, galerije, kavarne, spiti kavo po poti. Uživati v koncertu, ali plesati do poznih nočnih ur. Ah, to so iluzije, o katerih lahko le sanjam je nehala sanjarati Breda. Če bi lahko tako živela, to bi bilo življenje kot raju.
Tu, na kmetiji, lahko slišiš le petelina, ki zbudi celo vas navsezgodaj, ptičje petje, ropot traktrojev od pomladi do jeseni in Zvonetovo petje, ki odmeva od hribov.
Tako enolično in dolgočasno, da je Breda že dolgo razmišljala o tem, da bi preprosto spakirala kovčke in odšla živet v mesto.
"Gopodična, vse je bilo odlično. " se je zahvalil Peter, tako je bilo namreč ime čednemu gostu.
"Kakšno srečo imate, živeti v tem kraju, uživati razkošje miru, svežega čistega zraka in odlične domače hrane, tu imate življenje kot raju." ji je rekel Peter.
"Mogoče imate kake podatke o tem ali je katera hiša v okolici prosta, za najem ali mogoče celo nakup?" jo je vprašal Peter.
Bredi je zastal dih......
se nadaljuje