"Zdaj lahko samo čakava, da se kdo pripelje mimo in se naju usmili," je še dodala. Vedela, je da je ne sme zajeti panika. Vedno se vse reši, to je bil njen moto, ki si ga je ponavljala, ko je naletela na težavo. Tudi sedaj se bo, si je zatrjevala, sama v sebi. Z mirnejšim glasom je rekla: "Vse bo v redu, boš videla."

Čas je tekel zelo počasi, sedaj, ko sta se nestrpno prestapali in čakali na pomoč. Dekleti sta se  počutili malce utesnjeno. Mučna tišina, ki se je širila  iz bližnjega gozda, odpre domišljiji prosto pot. Še vsak najmanjši pok vejice v gozdu se je slišal. Iz temnih misli ju je predramil zvok, ki je naznanjal prihod avtomobila. "Breda, hitro, mahajva z rokami, da nama ustavijo." se je spomnila Marjana. "Da ne bodo mislili,  da imava piknik " je hitro nadaljevala.

Mahali sta in krilili z rokami ter dajali znake, da potrebujeta pomoč. Avtomobil jima je ustavil. Šofer je izstopil. "Punci, potrebujeta pomoč?" ju je vprašal. "Avto se nama je pokvaril," je rekla Marjana. "Tudi signala ni, da bi lahko poklicali pomoč," je dodala Breda. "Vedno se da vse rešiti, in tudi to se bo rešilo" jima je rekel neznanec. Breda ga je zamišljeno pogledala. Nekako ni mogla verjeti, da je trenutek nazaj  sama sebe tolažila z mislimi, ki jih je sedaj neznanec rekel na glas. "Kam sta namenjeni punci, tako lepo oblečeni?" ju je vprašal. "V Ljubljano greva," mu je začela razlagati Marjana in opisala današnji dan vse do tega trenutka, ko jima je pokvarjen avtomobil  prekrižal načrte. "Potrebovali bi vlečno službo," je iskala rešitve Breda.

"Lahko vaju zapeljem do naslednjega kraja," se jima je ponudil. Bili sta sredi gozda, oblečeni v lahki poletni oblekici, obuti v modne čevlje z visokimi petami, pripravljene  za osvajanje mesta, ne pa, da obtičita sredi ničesar s popolnim neznancem. Hitro sta se morali odločiti kako ukrepati naprej. Marjana je opazovala neznanca. Bil je njunih let, temnih las, temnih oči, prijetnega videza. Na prvi vtis je deloval kot  pošten in zanesljiv človek. Tudi Breda je mrzlično razmišljala, ali naj zaupa tujcu. Temni lasje, temne oči, po videzu sodeč, kot nekdo, ki ne spada v ta prostor. A deloval je umirjeno in pošteno. Nobenega strahu ni čutila. Zaupala je svojim čutom. "Da, pelji naju prosim, do naslednjega kraja, od tam naprej si bova že pomagali sami," se je opogumila Breda. Želela je čimprej končati to prepreko, ki se je nepričakovano pojavila.

"Da ne bomo popolni neznanci, naj se predstavim. Moje ime je Rocco," se jima je predstavil. "Breda in Marjana," je nakazala Breda. Sedli sta v avto...

...se nadaljuje

Preberite tudi:  Kot v raju - prvi del

Preberite tudi: Kot v raju - drugi del

Preberite tudi: Kot v raju - tretji del

Deli Nazaj