Je Ibiza še vedno Ibiza?

Težko rečem, ker sem bil tokrat prvič. (Smeh) Ampak ja, Ibiza je magičen otok, ki ima prav posebno energijo in prijazne ljudi. Večina klubov je odličnih, glasba prav tako, poleg pa še čudovita narava. Top. Pa tudi cene so top. (Smeh).

No, kako je sploh prišlo do tega, da si dobil možnost nastopanja na Ibizi? Ker, če elektronsko glasbo prevedemo v rock glasbo, potem je Ibiza to, kar je nastop na največjih svetovnih rock festivalih.

Sam sem februarja odšel živet v Lizbono, na Portugalsko. In to z namenom, da svojo kariero čim bolj posvetim tujini. Želel sem si spoznati več promotorjev, ki ti lahko pomagajo, do vstopa v najboljše klube in na festivale. Kot nekomu, ki vrti predvsem »techno«, bi bil morda prva izbira Berlin, ampak me tja nekako ni mikalo. Berlin se sliši nekako temen in deževen, sončna Portugalska pa je pravo nasprotje tega.

V Lizboni sem navezal stik z različnimi klubi na Ibizi in kmalu začel prejemati pozitivne odgovore. Sreča se mi je nasmehnila in prišlo je povabilo na nastop v enem izmed klubov. Sicer bi moral nastopiti dvakrat, a zaradi težav z dovoljenji, je ena izmed zabav žal odpadla. Morda bi lahko bilo teh nastopov čez poletje še več, a je težko v tem obdobju najti dolgoročnejšo namestitev na Ibizi. Upam pa, da se tja vrnem pozneje. Ibiza je pač Meka. Vsak si želi nastopati tam.

Je občutiti razliko med klubi na Ibizi in drugje po svetu?

Če govorimo o najslavnejših klubih na Ibizi, kot so Amnesia, Pacha ali Ushuai potem zagotovo. Imajo najboljše ozvočenje, nastopajo najboljši DJ-ji, vse je vrhunsko in na najvišji ravni. Tudi cene so na najvišji ravni, vstopnina za v takšne klube se začne pri 50-ih evrih. Ampak vsekakor so pa tudi drugje po Evropi res dobri klubi.

Preselimo se iz Ibize na začetek. Na začetek tvoje poti DJ-ja. Kdaj, kje in zakaj?

Da sem pristal v elektroniki gre zasluga moji študentski izmenjavi v Belgiji. Tam sem imel cimra, ki se je ukvarjal z vrtenjem glasbe in večkrat sem še sam poskusil na njegovih aparaturah. Stvar mi je postajala vse bolj zanimiva in ko sem se vrnil v Slovenijo sem kupil opremo in začel. Najprej sem vrtel za prijatelje, prirejali smo majhne zabave, bilo nas je 15 ali 20.    

Leta 2017 sem prvič nastopil pred pravo publiko. Bilo je v Kanalu, na dogodku Summer party. Imeli so »DJ contest«, neke vrste tekmovanje za DJ-je, kjer sem zmagal in dobil motivacijo za naprej. Seveda mi brez podpore staršev in prijateljev ne bi uspelo. Nato me je vse bolj začela zanimati še produkcija glasbe in odšel sem na izobraževanje k poznanemu slovenskemu producentu in DJ-ju, Miku Valeju.

Kaj bi svetoval nekomu, ki ima danes željo postati DJ? Kako naj začne in predvsem kako priti do svojega prvega nastopa? Ker z elektronsko glasbo težko prideš na radijske postaje, torej te težje nekdo opazi.

Ja, vsak začetek je težak. Predvsem moraš precej delati in sestavljat svoje »mikse«. Nato pa te »mikse« pošiljat na čim več naslovov, ljudem, ki se spoznajo na te reči. Danes imajo številni večji festivali tudi »DJ contest«, tekmovanja za mlade DJ-je, kamor se velja prijavljati, saj je to lahko vstopnica za nadaljevanje tvoje kariere. Precej moraš delati na svoji pojavnosti na socialnih omrežjih, ki danes omogočajo brezplačno reklamo in so verjetno najboljše orodje pri iskanju stikov in poznanstev.

Koliko je danes v elektronski glasbi še pomemben talent, če govorimo o prepoznavnosti in možnosti preboja na svetovni oder? Mnogo je namreč govoric, da danes v svetu elektronike uspejo le tisti z dovolj kapitala, ki jih podpira.

Res je tako. Žal. Imamo en kup »fake« DJ-jev, ki so uspešni, oziroma prepoznavni le zato, ker za njimi stoji precej kapitala. Plačajo si nastope na največjih elektronskih festivalih in podobnih dogodkih, plačajo medijskim hišam, da o njih pišejo, sami pa vlagajo velike vsote denarja v promocijo na socialnih omrežjih.

Pravi ljubitelji elektronske glasbe hitro opazijo kdo »obvlada« in kdo ne. Žal pa je težava tudi pri številnih organizatorjih, ki raje povabijo nekoga z milijoni sledilcev na socialnih omrežjih, kot pa nekoga, ki je glasbeno sicer precej bolje podkovan, a žal nima vse te »mašinerije« za seboj.

Za tiste, ki morda malce bolj spremljajo elektronsko glasbo, je kar nekaj primerov takšnega mešetarjenja. Kar nekaj je takšnih, ki so zasloveli z dokaj neumnimi videoposnetki na Instagramu in TikToku, vmes začeli vrteti glasbo po raznih klubih, nato pa jih je k sebi vzela večja agencija in danes so postali globalne zvezde, čeprav lahko rečem, da nimajo »pojma o pojmu«, vsaj kar se produkcije glasbe tiče.

Če se vrnemo nazaj k tvoji karieri. Kdaj si prvič prestopil meje Slovenije?

Kar hitro se je vse skupaj nadaljevalo. Precej sem delal na sebi, na svoji lastni produkciji, pisal sem številnim promotorjem in iskal stike z njimi. Na tak način sem si pridobil nekaj poznanstev, ki so mi omogočila vse več nastopov. Med epidemijo sem spoznal kolega iz Poljske, ki me je povabil k sebi in mi nato tudi precej pomagal pri iskanju možnosti nastopanja v živo. Danes pa je celo moj »manager«. Prve nastope na tujem sem imel na Poljskem, v Gdansku in v Varšavi. Sledile so Zrče na Hrvaškem, nato Italija, Munchen in tako dalje. Pač, če si še neuveljavljen, moraš precej vlagati v iskanja poznanstev, ki ti kasneje omogočijo nastopanje.

Kako se je pa z leti tvoja ljubezen do glasbe spreminjala in oblikovala?

Naj povem, da sem bil na začetku »metalc« in poslušal le Heavy metal. Igral sem celo v glasbeni skupini, ki se je imenovala Extraordinary trip. A vse bolj mi je postajala všeč elektronska glasba. Najprej EDM, nato trance, v Belgiji pa sem se navdušil nad techno glasbo, ki je še danes moja prva ljubezen.

Torej na tvojih nastopih se poslužuješ predvsem techno zvokov?

Ja. Vsekakor. Techno je moja prva izbira. Čeprav se je vedno potrebno prilagajati občinstvu. Zato se včasih zgodi, da se izpod mojih rok sliši tudi »tech-house« ali pa ambientalen techno, sploh v primeru, če vrtiš v nekem klubu ali pa na dogodku, ko se večer šele začenja.

Imaš morda vzornika v svetu elektronike?

Precej vzornikov sem v času svoje kariere tudi osebno spoznal, vsekakor pa je na prvem mestu Umek.  Pohvalil je mojo glasbo in sedaj čakam, da morda kaj mojega podpiše na njegovo založbo. A verjetno sem še premajhna riba zanj. (Smeh).

No, ravno to je tudi posebnost elektronske glasbe. Torej, da tvojo glasbo na nastopih uporabi nek svetovno znani DJ.

Ja, vsekakor. Še en korak prej obstaja. To, da tvojo skladbo najprej nekdo od največjih »downlouda«. Torej si jo prenese v svoj arhiv, svojo zbirko. Že to je kar velik uspeh. Če jo nato še zavrti na nastopu, pa še toliko bolje. Pred kratkim so to storili Monika Krusse, Joseph Capriati, Nicole Moudaber. Velika imena iz sveta techno glasbe.

Kako pa gledaš na stanje elektronske glasbe v Sloveniji? Imamo dva »velikana« Umeka in Kanzyanija. Kaj pa ostali?

No, saj obstajajo tudi drugi. Mike Vale, Aney F, Alex Raniero, Damir Hoffman, Gumja in še nekateri. Mnogi sicer precej časa in energije vlagajo v produkcijo glasbe, a da se jih zaslediti tudi na nastopih v tujini. Mislim, da se je slovenska scena v zadnjem času precej zamenjala. Prišlo je mnogo novih obrazov.

Moje osebno mnenje je sicer, da imamo v Sloveniji preveč različnih taborov elektronike, ki drug drugemu mečejo polena pod noge. Tipično slovensko bi lahko rekli. Neredko se zgodi, da je na isti termin več podobnih dogodkov, kar vsekakor ni OK. Slovenija je majhna in časa ter prostora je za vse dovolj. Ni potrebe, da si drug drugemu krademo občinstvo. Potrebno bi se bilo bolj povezati med seboj.

Kaj pa sami prostori, diskoteke? Tudi tega je manj kot nekoč. Izgubili smo tudi Ambasado Gavioli, ki je bila med najprepoznavnejšimi klubi v Evropi.

Ja, prav velike izbire res ni. V Ljubljani obstaja K4, v Novi Gorici Marco Polo, nekaj malega se dogaja na Obali. Žal smo res izgubili tudi kultno Ambasado. Škoda ker je Umek ni kupil (Smeh). Ampak tako pač je. Nimamo kaj. Morda se bo pa nekaj novega odprlo. Po mojem mnenju je sicer čas Ambasade mimo. »Klubing« je v zadnjih letih precej izgubil na popularnosti, pojavili so se festivali, ki so trenutno največji trend v svetu elektronike. Precej klubov se je zaprlo tudi v Angliji in Nemčiji. No, mogoče se pa v prihodnje stvari spet obrnejo.

Koliko je med tvojim nastopom improvizacije in koliko je že vnaprej sestavljena »playlista«?

Odvisno. Če gre za večji dogodek se vsekakor bolj pripravim in imam že vnaprej določene pesmi, ki jih bom zavrtel. Na kakšnih manjših zabavah pa je lahko tudi več improvizacije. Pač po občutku. Vedno imam pripravljenih med 60 in 80 skladb, nato pa jih približno 30 uporabim.

Si trenutno že na točki, ko lahko vsaj delno že živiš od glasbe?

Ne še.

No, kaj pa manjka do te točke?

Manjka mi predvsem konstanta pri nastopanju. Potreboval bi nastope vsak vikend, kar pa mi zaenkrat še ne uspeva. No, sedaj ko je čas poletja, lahko živim le od glasbe in nastopanja. Jesen in zima pa sta precej skromnejša z nastopi. Žal so zelo nizki zneski tudi pri prodaji lastne produkcije, kjer se cene vrtijo okrog 2€ za posamezno skladbo.

Založbe si vzamejo precej večji kos pogače in so mnogokrat nepoštene do nas ustvarjalcev. A ravno založba je edina možnost, da uspeš v tem svetu. Preko nje imaš možnost, da te opazijo večji DJ-ji, ki nato na nastopih vrtijo tvojo glasbo. V koronskih časih je postal trend izdaja sklad v samozaložbi, kar se ohranja še danes, s tem pa večje založbe izgubljajo svojo moč. Mislim, da je to dobro za nas ustvarjalce.

Omenil si lastno produkcijo. Koliko se ji posvečaš?

Na začetku svoje poti sem hitro opazil, da je le »vrtenje plošč« premalo za uspeh. Zato sem začel razmišljati o ustvarjanju lastne glasbe. Pri DJ Mike Valeju sem opravil tečaj produkcije in nato pričel z lastnim delom. Sledila so leta učenja. Svoja ušesa moraš naučiti prepoznati in slišati dobre stvari. Če se ozrem nazaj, menim, da so bili moji začetki na nizkem nivoju. A z leti sem napredoval in sem danes precej višje. Seveda pa je še precej prostora za napredek.  Vsi DJ-ji se nonstop učimo nove stvari.

Z leti se ti tudi okus glasbe spremeni. Včasih sem imel raje tako imenovani Umekov »modern sound«, danes so mi bližje »hipnotic« in podobne vesoljske zadeve. (Smeh).

Ko smo ravno pri produkciji, se dotaknimo še »večne teme«. Je DJ-glasbenik ali le nekdo, ki »vrti plošče«? Zmrdovanja nad tem je namreč še vedno moč slišati. Samega sebe dojemaš kot glasbenika?

Seveda. Zagotovo sem glasbenik. Ustvarjam glasbo. Ampak tudi, če le vrtiš plošče, si še vedno glasbenik. Ne vidim razlike v tem če igraš kitaro ali pa vrtiš plošče. Tudi DJ mora precej vaditi in se non stop učiti. Mešalna miza pa je njegov inštrument. Težji del vsega tega je seveda produkcija lastne glasbe. Da zvok zveni profesionalno, da je zanimiv in drugačen, to ni enostavno.

Res pa je, da je danes ustvarjanje glasbe mnogo lažje kot nekoč. Vsa glasbena industrija si pomaga z računalniško tehnologijo, ki danes omogoča precej več možnosti za nastanek novih zvokov. Če imamo to na voljo, je prav da to tudi izkoristimo. Zakaj pa ne.

Kje te bo moč slišati v poletju?

Najprej na Forest land festivalu na Hrvaškem, sledi Brescia v Italiji, potem bo na vrsti Slovenija in nato Zrče na otoku Pagu. Bo zanimivo.

Kdaj pa pride na vrsto Ajdovščina?

Zanimivo vprašanje. Res bi lahko kaj pripravili tudi doma.

Se vračaš na Portugalsko?

Ne, zaenkrat ostajam v Ljubljani. Nato pa še ne vem. Prihodnjo sezono pa imam v načrtu Ibizo.

Za konec še tvoj najljubša skladba iz sveta elektronike?

Uf. Precej jih je. Ne vem kaj bi rekel. Age of love.

 

* Intervju je bil prvotno objavljen v julijski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Jan Bratina Arhiv