Tokratno proslavo Zveze kulturnih društev Ajdovščina ob slovenskem kulturnem prazniku, je s slavnostnim govorom zaznamoval tudi zdravnik, pesnik in publicist Franc Koren. Slednji se je v svojem govoru sprehodil čez preteklost in sedanjost ohranjanja kulture ter podal tudi svoja razmišljanja o prihodnosti. Govor si lahko v celoti preberite v spodnjih vrsticah.
Dober večer!
Na začetku lepo pozdravljam gospoda župana, podžupana, občinske svetnike, današnje nagrajence in vse vas, ljubiteljice in ljubitelje kulture!
Zahvaljujem se za povabilo na praznovanje Prešernovega dne. Vsem tudi iz dna srca voščim ob prazniku, ki nam je Slovencem v velik ponos! Samo iz kulture se namreč zmoremo in se bomo zmogli oblikovati v pokončne in dobrohotne ljudi. Vsekakor si želim, da bi prav naša – Vipavska dolina bila izvir človečnosti tudi v širšem prostoru in po celem svetu.
Če pomislim na zoro človečanstva, ne morem mimo nekega dejstva: človek se je odlepil od ostalih živih bitij tedaj, ko je izumil in izustil prvo besedo. Stvari je začel poimenovati in jim s tem vdihovati smisel, vsebino in dušo. Razvila so se sporočila med člani družine, znotraj posameznih klanov in med različnimi plemeni. Že na začetku so se pojavile razlike v besedah, narečja, jeziki. Rasla je potreba po novih in novih pojmih. Človeški um se je usedel na besede kot na orlova krila, kjer je z višine mogoče videti zelo, zelo daleč. Iz roda v rod so se s pogovorom prenašali spomini, razne izkušnje, zarotitve in tako ni bilo treba vsakemu posamezniku na novo odkrivati sveta. Skozi misli in besede se je človek lahko spominjal svojih prednikov, nastajale so sage o posameznih rodovih, opisi različnih del in veščin, razvila se je zdravilna in tolažilna moč besed. Mednje se je vpletlo hrepenenje po neskončnem, po tem, kar je živelo v slutnjah onstran dojemljivega sveta in to so bili prvi koraki na poti kulture srca.
Prav zato verjamem, da ima beseda pri človeku povedno, poučno, slavilno, zdravilno in celo stvariteljsko moč! Simbolično, vendar v pravilnem zaporedju je tako v svetem pismu opisano celó stvarjenje sveta.
Vsi vemo, kako se med seboj lahko spodbujamo, pohvalimo, občudujemo, ljubkujemo in kako se v nas prav po besedah bližnjih, poznanih ali nepoznanih ljudi dvigata in razraščata dobrota ter upanje. Po drugi strani pa čutimo, kako neizmerno težko je v sebi premlevati in odpuščati grajajoče ter teptajoče besede. Po besedah torej lahko rastemo ali padamo!
Po vsem povedanem torej ni naključje, da arheologi in drugi znanstveniki na vseh kontinentih sveta odkrivajo bolj ali manj posrečene poskuse zapisov in likovnih stvaritev ljudstev, ki so na nekem kraju in v nekem času živela, delala ter ustvarjala. Prvi način izražanja želja, načinov lova, tedanjega načina življenja, molitev in prošenj so več deset tisoč let stare v kamen vklesane in vpraskane podobe v obliki petroglifov. V bližnji Italiji v dolini Val Camonica, pri nas pa ne daleč od Trnovskega studenca nad Ilirsko Bistrico na Snežniški planoti. Lepo so ohranjene slikarije praljudi v jamah na različnih celinah. To so slikovna sporočila, ki nam veliko povedo o mislih, navadah in orodjih ter medsebojnih odnosih tedanjih ljudi. Naslikane so celo živali, ki jih zaradi izumrtja ne poznamo več. Zelo me tudi osupne misel o presežnosti, ko pomislim na neandertalčevo piščal! Kakšna nedoumljiva želja po lepoti je gnala tega zemljaka, da je takšen instrument sploh ustvaril in nanj zaigral?
Tudi kasneje so vse civilizacije puščale za seboj zapise in druge umetnine. Ob rekah Evfrat in Tigris v Mezopotamiji v obliki klinopisa, v starem Egiptu hieroglife, Feničani, stari Grki in Izraelci so razvili že črkopis. Japonska in Kitajska ter Maji v Ameriki so izumili samosvoje slikovne pisave. Vse to je služilo zapisovanju zakonov, davkov, molitev, zgodovine in literature. Pomislimo, kakšne neizčrpne pestrosti izražanja je bil in je sposoben človeški um!
Trenutno živimo v hlastajočem, hitečem času, ki neizbrisno zaznamuje našo - tako imenovano zahodno civilizacijo. Vse prevečkrat se spotikamo na nebistvenih, obrobnih stvareh, postajamo prepirljivi, neučakani, opijanjeni od občutka večvrednosti, vozla pa se nam jezik vrednot. Smo družba, ki pozablja na svoje člane, ki niso lepi, uspešni, bogati, večno mladi. Postajamo kultura odpadkov.
Zadnja desetletja je moderna globalizacija - cel svet naj bi postal brezpogojno enak: z eno kulturo, brez razlik, brez narodov, samo z enim jezikom … Če pa se ozremo v naravo samo, ta želja ne zdrži. Vse okrog nas je tako čudovito različno in prav iz te različnosti se vse krepi, prepleta in živi!
Harmonično drugačnost in pestrost nosijo nedvomno v sebi tudi različni narodi sveta. Sedaj mnogi mislijo, da se je neumno spominjati svojih korenin, na katere naj bi pozabili in stremeli samo v prihodnost. Smo pa po drugi strani vsi otroci preteklosti, s seboj nosimo gene sto tisočev let in mislim, da se svet v tem trenutku ne more kar ustaviti in ne more se začenjati vsega znova, iz nič - to je biološko, pa tudi moralno gledano utvara!
Na žalost se vse prevečkrat plazijo tudi v umetnost ter našo kulturo pristopi, ki ljudi ne bogatijo. Uveljavljajo se umetnine, ki to niso. Morda se nekateri lotevajo nečesa, kar sicer smejo napraviti, a to ni primerno. Velja miselnost, da neke reči ni, če ni dovolj udarna, posebna, čeprav je neokusno žaljiva. Sam težko pristajam na misel, ki pravi, da je lahko vse, kar si nekdo spomni, že umetnost. Vsaka umetnina mora nositi v sebi sporočilno moč! V sleherniku mora zbuditi globlje občutke, še neznane strune, da postane bolj občutljiv za dogajanje v sebi in v svetu, ki ga obdaja. Lahko je to kritična misel, ki se sicer ne bi spočela, lahko je neka harmonija, ki osebo oplemeniti. Tako lahko slehernik odvrže svojo zverinskost in se odloči za dobroto. Umetnost / Kultura mora biti jezik ljubezni, ki je nadčasoven / večen in vsakdo, ki je te ljubezni deležen, lahko iz sebe zrcali žarke upanja. Brez najmanjšega dvoma lahko zatrdim, da nikoli in nikdar ljubezni ne more nikomur darovati umetna inteligenca!
Vsak narod je torej zaznamovan s preteklostjo, s samosvojim jezikom, s spomini, navadami in običaji, z raznoliko umetnostjo in tudi Slovenci nosimo to zaznamovanost v sebi. Naš jezik ljubezni nas vedno in povsod označuje v trdnih zgodovinskih temeljih.
Slovenski prvi zapis sega že 1100 let v preteklost. V ta čas strokovnjaki umeščajo Brižinske spomenike in zanimivo je, da je mogoče te besede po toliko letih še vedno smiselno prebrati. Naši pradedje so se v svojem jeziku javno spovedovali, pa tudi škof je s pomočjo teh zapisov nagovoril tedanje Slovence v materinem jeziku. Znan je rateški ali celovški rokopis, ki je nastal okrog leta 1380 v bližini Rateč na Gorenjskem. Leta 1497 je nastal notarski zapuščinski zapis v takratni slovenščini, ki kaže na posvetno rabo našega jezika. Čudežno leto za nas Slovence je leto 1550, ko sta izšla Trubarjev Katekizem in Abecednik, prvi tiskani knjigi v našem jeziku. Od takrat naprej imamo Slovenci odprto pot, da širimo svoje obzorje in ne sramujmo se tega, saj smo vedno stopali vštric s tujci in se še vedno suvereno postavljamo ob bok vseh evropskih ter svetovnih narodov do današnjih dni. Prav je, da se spominjamo naših velikanov pisane besede od Prešerna do Cankarja, od Kosovela do Preglja, od Lokarja do Pahorja!
Prav škoda se mi zdi, ko vidim naše otroke, pa tudi druge ljudi, kako vsepovsod strmijo v zaslone mobitelov. Različna sporočila švigajo po svetu sem in tja v ohlapnih oblikah, s slovnico na majavih nogah, z različnimi okrajšavami ter tujejezičnimi vložki. Celo fantje in dekleta na zmenkih velikokrat strmijo v svoje zaslončke in »surfajo«/deskajo po internetu drug mimo drugega! Le kam to pelje?
Včasih kdo reče, da se umetnost in kultura enostavno ne splačata, ker se tako ali tako veliko del preseli v filme in si je zgodbe, predstave, skladbe, poezijo mogoče ogledati kar na televiziji ali računalniku. Z novimi medmrežnimi tehnologijami vdira med nas površno znanje materinščine. Izgubljajo se lepe, klene slovenske besede na račun angleščine ali drugih jezikov. Pojavljajo se celo težnje, da bi se na visokošolskem študiju predavanja odvijala kar v angleščini. Izginja naša tako posebna dvojina. S pomočjo računalnikov se da ustvariti navidezno resničnost! Ali bodo knjige in tudi vse ostale umetnine na ta način res začele umirati in izginjati iz našega življenja? Želim si, vroče si želim, da se to ne bi zgodilo!
Zbrali smo se nocoj na praznik Prešernovega dne in tudi s tem praznikom smo Slovenci nekaj posebnega. Mnogi narodi praznujejo različne obletnice vojaških zmag, rojstva svojih herojev in podobne reči. Slovenci pa smo začutili priložnost za praznovanje naše kulture in njenega pomena za tisočleten obstanek v raju pod Triglavom in seveda tudi v raju Vipavske doline. Skozi državno himno odpiramo vrata vsem narodom sveta, saj je Prešernova Zdravljica globoko človekoljubna, nadčasovna in preroška.
Vesel sem, ker nas druži ljubezen do kulture in umetnosti. Hvaležen sem vsem, ki nam v naši dolini ponujajo/ponujate neizmeren zaklad dobre umetnosti in ustanov, ki nam jo darujejo, ni malo. Kar naprej žuborijo med nami žlahtne prireditve Glasbene šole Vinka Vodopivca, ajdovske osnovne šole – trenutno s predstavo Mali princ, pa tudi ostalih osnovnih šol po vsej občini, Srednje šole Vena Pilona, Škofijske gimnazije Vipava, Lavričeve knjižnice, Zavoda Vipavski križ, številnih pevskih zborov, ansamblov in še bi lahko naštevali. Toplo so me presenetili zbori, ki so pred nekaj dnevi nastopali na občinski reviji; pomislite – v dveh večerih kar šestnajst zborov! Prav skozi slovensko pesem se Primorska ohranja v času in prostoru.
Pomembno je, da se vsi, vedno in povsod, zavedamo vrednosti teh zakladov. Mislim, da takšna pomlad v dolini kliče k odločitvi za nov prostor, kjer bi se lažje razraščala naša tako pestra kultura, saj nam vsaka umetnina na dolgi rok vedno omogoča oblikovanje najglobljih kotičkov srca in je balzam za naše duše. Napravi nas bolj dojemljive za lepoto in harmonijo medsebojnih odnosov, za vesela medsebojna srečanja. V nas obnavlja hrepenenje po presežnem in drhtenje ob stvareh, ki jih ni mogoče opisati, temveč samo doživljati v svojih neskončnih globinah. Posledično pomeni to za nas očiščenje in priložnost za osebno rast, vzgojo in zorenje, kar beseda kultura tudi pomeni.
Vsi, ki smo tu, moramo biti našim otrokom, družinam in širši skupnosti dan za dnem, mesec za mesecem in leto za letom stebri, ki prenašamo ljubezen do umetnosti in do našega milozvočnega jezika tudi bodočim rodovom! Verjamem, da bomo to nalogo vsi skupaj zmogli. Bodimo prepričani, da druge poti ni! Ali se bomo v našem narodu zasidrali in varovali svetinjo slovenstva, ali pa nas bo tok življenja odnesel. Vrzimo torej sidro kulture v vse pore življenja tukaj in zdaj!
* Naslovna fotografija: Primož Brecelj
Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podprete
Nazaj
