A kakšno bi bilo Miklavževo jutro brez presenečenja? Na zadnji postaji nas je sprejelo žareče sonce odeto v meglice, naši fantje pa so na mrazu žrtvovali svoje roke, da so nam pripravili topel, zdrav in energijsko bogat zajtrk. Čeprav je vlekel leden vetrič, smo na zajtrku na prostem z lahkoto vztrajali, saj nas je grela (poleg 95 vmešanih jajc s slanino) nasmejana družba, vedno pripravljena za akcijo.

Sledile so še druge Miklavževe pozornosti, prvo seznanjanje z utripom mesta BiaŁystock, namestitev, zelo koncentrirana vaja vseh desetih skladb (med katerimi je bilo kar pet izpod rok slovenskih skladateljev), napotki za prihodnji dan ter prepotreben spanec, ki se je za marsikoga prehitro iztekel. Kljub temu so na zajtrku naše iskrice v očeh kazale, da je danes dan, ko bomo na odru pokazali našo pripravljenost ter med poslušalce in žirijo poslali glasbeni naboj.

V popolni tekmovalni zasedbi, ki jo je z nočnim prihodom dopolnila sopranistka, smo vstopili v prostor za vajo, ki nam je omogočil pripravo na nam poznan aktiven način. Med urejanjem smo ugotovili, da so tenoristu ukradli koncertno obleko (ki jo je sicer pozabil doma), zato so fantje pevskega kolega opremili kar s svojimi deli oblačil. Zgodila se je še kakšna pozabljivost, a se je vse hitro in učinkovito rešilo, saj je z nami hodil spremljevalec, ki je čuval nosečnico, bil v vlogi fotografa in prinašalca pozabljenih predmetov, kritičnega poslušalca in zvestega podpornika.

Prišel je čas, da se podamo na tekmovalni oder in se predstavimo v kategoriji A - mešani zbori. V prekrasni dvorani nas je, ob harmoničnem prepletanju naših glasov, glasba nosila na svojih perutih. Po odlično opravljeni nalogi je sledil predah, ki smo ga izkoristili za druženje in sproščanje ob družabni igri ter spremljanje prvih odzivov domačih, ki so nas v živo spremljali in podpirali na daljavo preko internetne povezave. Še posebej so nam grele srca čestitke in podpora naših petih pevk in pevca, ki so bili zaradi zdravstvenih razlogov primorani ostati doma.

Kar hitro se je čas iztekel, ko smo ponovno zategnili kravate in našminkali ustnice ter se miselno in glasovno zbrali za drugi tekmovalni nastop v kategoriji D - sodobna glasba.

Napolnjeni s krasnimi vtisi, smo zapustili koncertno prizorišče in v poznem popoldnevu v prenapolnjenih lokalih iskali potešitev za prazne želodčke. Ob zadnjih grižljajih so se skoraj istočasno začeli oglašati mobilniki, saj je predsednik v skupino zapisal: "Smo v finalu!" Človek bi si od veselja naročil še eno pivo, a v upanju, da bo le-to še bolj prijalo, ko dokončno pokorimo konkurenco, smo ponovno odhiteli na tekmovalno prizorišče, tokrat s slovenskimi zastavami. Kljub zavedanju, da smo opravili dva odlična nastopa in da smo v velikem finalu, je v dvorani razglasitve napetost rasla. Končno je tričlanska strokovna žirija razglasila, da KZ Ipavska prejme: zlato priznanje za 94,75 doseženih točk v kategoriji A in zlato priznanje za 96,05 točk v kategoriji D ter s tem v obeh kategorijah zasede prvo mesto. Prejeli smo tudi posebno nagrado za povezanost zbora z dirigentom, za kar smo hvaležni naši dirigentki Damjani Vončina, ki poskrbi, da smo vedno dobro uglašeni na odru in pod njim.

V finalu smo se v polni dvorani s KZ Ipavska predstavili še tretjič. Suveren pristop in ščepec napetosti, ki je dvignila koncentracijo za natančno sledenje Damjani, zlit zvok, zaupanje in sproščenost so ustvarili energijo, ki nas je še bolj medsebojno povezala in se od nas širila po dvorani. Bučen aplavz je naznanil, da so poslušalci začutili točno tako, kot čutimo sami, žirija (ki je ocenjevala muzikalnost, dinamiko, kontrast in umetniški vtis) pa je odločila, da Grand Prix 8. mednarodnega tekmovanja Cantu Gaudeamus osvoji Komorni zbor Ipavska. Razglasitev smo navdušeni pospremili s slovenskimi zastavami ter novi veliki uspeh Ipavske obeležili s fotografijami in praznovanjem.

Zavidljiv uspeh je odsev predanega in trdega dela, ki nam je omogočil obvladanje programa in nepopisno uživanje v muziciranju na odru. Ponosni in veseli smo domov odnesli vse, kar smo lahko pobrali. Ne le nagrad, temveč tudi spomine, zagon za nadaljnje vztrajno delo in nepozabne občutke pripadnosti, ko stojiš z ramo ob rami sopevcu, ki diha s tabo.

S hvaležnimi srci se vedno znova spominjamo naših zvestih poslušalcev, ki nas spremljate na koncertih ter verjamete v nas, se z nami veselite naših dosežkov in ste tudi naš tokratni uspeh okrasili s sladkimi čestitkami. Velik hvala gre Občini Vipava, ki sofinancira našo redno dejavnost ter sponzorjem (OLLO Audio d.o.o., Kristjan Vodopivec s.p., Tosla d.o.o., Petrič d.o.o. in Občini Ajdovščina), saj smo z njihovo podporo lažje in boljše izpeljali tokratno odpravo.

Ob doseženem uspehu je bilo jasno, da bodo pozitivni občutki vodili v veselo praznovanje, ki je skrajšalo čas za nočni počitek. Nihče pa ni računal na budnico "Uwaga, uwaga ...!" z alarmom, ki je naznanjala nevarnost v hotelu.

Novo jutro je težke glave z zadovoljnimi nasmeški postreglo z nizko meglo in pršenjem z neba. Kot nedelji pritiče smo dan izkoristili za turizem, še prej pa smo se predstavniki udeležili bogoslužja v baziliki vnebovzetja blažene Device Marije. Ipavski pevec, ki nosi čin najstarejšega člana zbora in ima povsod prijatelje, nam je organiziral ekskurzijo. Opazovali smo arhitekturne posebnosti, medversko sobivanje, spoznavali naravne, kulturne in zgodovinske značilnosti, lovili evropske bizone ter se skozi pokončni temni gozd pripeljali do avtentične lesene hiše na samotnem kraju, v kateri naj bi bili za zadnjo večerjo. V resnici so nas prijazni ljudje toplo sprejeli in nam postregli z njihovo tradicionalno hrano. V zahvalo je steklo slovensko vino in zadonela slovenska pesem.

Prišla je še zadnja noč, ki jo vsekakor v celoti nismo smeli unovčiti za počitek, saj smo želeli izkoristiti skupni čas, ki se je prelil še v dogajanje med vožnjo proti domu. Dolgi pogovori prepleteni s smehom, ki ga pri Ipavski nikoli ne manjka, petje ob spremljavi kitare in priložnostnega kahona, tradicionalni avtobus-piknik, sladice izpod rok pridnih pekaric, različne družabne igre, zahvale in govori ... pa še vse tiste reči, ki jih vemo samo mi, ki na tekmovanju smo bili. A če te petje veseli, del naše zgodbe lahko postaneš tudi ti!

* Vir in fotografije: Petra Bajc Curk   

Deli Nazaj