Dober večer!

Pozdravljeni, predsednik in tajnik Zveze kulturnih društev Ajdovščina, ostali gosti, spoštovana nagrajenka, cenjeni nagrajenci, moji najdražji ter ljubiteljice in ljubitelji kulture! Zahvaljujem se vam za izkazano zaupanje in v čast mi je, da stojim tu, pred vami, čeprav priznam, da se veliko bolje počutim doma v ateljeju, svojem mehurčku – kjer premišljujem, rišem, režem, oblikujem, obupujem in ustvarjam.

V zadnjih letih sem na svoji ilustratorski poti prišla v stik z neštetimi krasnimi teksti – zgodbami, pesmimi, pravljicami in ker je ura ravno pravšnja, mi dovolite, da vam na nocojšnji praznik kulture, eno tudi preberem. Gre za basen Muren muzikant(1) ali Kako so mravlje vzljubile umetnost, ki jo je Za ta ljudske v stripu upodobila in nadgradila vrhunska ilustratorka Maja Kastelic.

Gre pa takole: Poleti, ko je bilo toplo in vsega obilo, so se mravlje vsak dan prav zgodaj odpravile naokoli. Od jutra do večera so brskale in nabirale in nosile vse domov spravit za zimo. Muren pa je ves ljubi dan igral na svoje gosli in skakal iz rožice na rožico. “To ni fer!” so rekle, “me moramo delati, on se pa samo afna in uživa!”
Pridno so delale in medtem je minila jesen in pritisnil je mraz. Mravlje so bile na toplem v svojem mravljišču, muren pa zunaj na mrazu, ker ni nič pripravil za zimo. Mravlje so opazile, da je že skoraj zmrznil in so se pogovarjale med sabo “ Ej! Zunaj je muren. Ves je zmrznjen! Pomagajmu mu!” Druge so rekle “Kaj je pa delal poleti? Zakaj pa se ni nič pripravljal za zimo? Kakor si je postlal, tako bo spal! Kdor ne dela, naj ne je.“ Nekaterim pa se je zasmilil in so rekle: “Ampak, res zna lepo igrati in zima bo še dolga in res je pusto tu notri … in nobena od nas ne zna ne peti ne igrati. Res, še delati je bilo lepše, ko je poleti igral.” Odšle so ven, vsega premraženega murna pobrale iz snega in ga odnesle v svoje toplo mravljišče. Ogrele so ga z odejami, toplim čajem in po treh dneh je končno prišel k sebi. Potem pa je prijel svoje gosli in mravljam s svojo čudovito glasbo
naredil najboljšo zimo doslej. Veselo so pozdravljale umetnost in od takrat je bil vsak umetnik dobrodošel v njihovem mravljišču.

Ni naključje, da sem izbrala prav to basen, saj se dotika vsega, o čemer bi rada nocoj govorila. Nekatere starejše verzije te basni se končajo že pri stavku “Kdor ne dela, naj ne je!”. Zgodbe so od nekdaj razkrivale resnice o času, v katerem so nastale; od tega, kako premagati ‘zmaje’, pretentati usodo, na kaj moramo biti pozorni, kaj je vredno in kaj ne. Zgodbe seveda sprva niso bile namenje otrokom, temveč odraslim, ki so si jih pripovedovali z roda v rod in so nosile močna sporočila, moralo, vzemirjenje in radovednost ter tako povezovale, zabavale, svarile in spodbujale k premisleku. Pripovedovalka in pisateljica Špela Frlic pa opozorja, da moramo biti previdni, preden se ujamemo v ponavljanje mantre, da ljudske pravljice upovedujejo večne modrosti, saj je čisto možno, da nam pravljice potrjujejo le večne stereotipe(2).

Zato pozdravljam ta sodobni preobrat v basni, pri katerem se mravlje odločijo za sočutnost in murnu – umetniku, ne samo pomagajo, ampak tudi uvidijo ter cenijo njegov prispevek k premagovanju dolge zime. Basen nas med drugim nagovarja k premisleku, kdo smo kot družba, kakšne so naše vrednote, k čemu stremimo in koliko kulturnosti premoremo že na ravni medsebojnih odnosov. Umetnost nam ponuja prav to – poglede v možnosti, v globino, nam razvija empatijo, približuje zgodbe, ki so nam tuje, nastavlja ogledalo in hkrati ponuja paleto idej. V svetu, kjer prevladuje miselnost, da si lahko vse kupimo in je smiselno samo, kar se splača, umetnost in tisti, ki jo soustvarjamo, dokazujemo, da temu ni tako. V resnici nas umetnost povezuje, bogati, nas osmišlja, ponuja oporo in nemalokrat nudi zatočišče, premika meje, odpira naše svetove in nam pomaga preizpraševati svet, v katerem živimo.

O kulturi lahko govorimo v veliko plasteh, nivojih in izhodiščih. Ta plast, ki opisuje predvsem odnose med ljudmi, me zadnje čase, priznam, precej žalosti in straši, da ne rečem jezi. V časih, ko je vse pogojeno s hitrostjo in všečnostjo in nekateri voditelji s ponosom in aroganco sporočajo, da je kapital nad vrednostjo človeškega življenja, pomislim, kako lačni smo kulture. Kako premalo je razumevanja in sprejemanja drugačnosti, kako se vedno znova bije iste bitke, za katere smo mislili, da smo jih kot družba že osvojili.

Predstavljajte si svet brez vaše najljubše glasbe, filma, serije, knjige, gledališke predstave, stavbe, obleke, pravljice … precej prazno, kajne? Tako nekako kot dolga zima, ki jo doživljajo mravlje v basni. Seveda pa je tukaj ključno, da se zavemo, da se vse to ne pričara iz nič. Tako kot na vseh ostalih področjih tudi ukvarjanje z umetnostjo zahteva obilico podpore, možnosti, pravih priložnosti ter ljudi, ki vanjo verjamejo in ji namenijo prostor. Z vsem tem sporočamo, da je kultura vrednota, ki jo cenimo in podpiramo.

Vse, kar nas obdaja, vse kar doživljamo, vsa vprašanja in iskanje odgovorov nanje, je za umetnice in umetnike material, iz katerega zgnetemo nekaj novega, svojega in se na ta način izrazimo. Med delom si je težko predstavljati, koga se bo dotaknilo, kako bo stvaritev, če bo šlo po sreči, dobila svoje novo življenje, a vsi dvomi in trud so poplačani, ko nekomu naše delo odpre nove horizonte, prinese nova spoznanja in začne nastajati dialog. Težave nastanejo, ko je umetniško ustvarjanje onemogočeno zaradi čisto tuzemskih ovir – zaradi nezavedanja o pomembnosti in vrednosti umetnosti, prekarnega dela, pomankanja namenskih sredstev in s tem nizkih honorarjev ali pa pričakovanj, da smo ustvarjalke, ustvarjalci srečni že samo, če dobimo priložnost, referenco, prijazen pogled.

Teh težav je veliko in premnogokrat je umetnica, umetnik prepuščen/-na sam sebi. Vedno bolj ugotavljam, da so ovire velikokrat sistemske ter da je morda premalo zavedanja, da podobno kot za ostale panoge, profesonalizacija področja zahteva veliko več. Obkroža me veliko prekrasnih umetnic in umetnikov, vsi od njih zagnani, delovni, če ne celo garaški. Precej oddaljena slika od sproščenega človeka, ki leži in čaka, da ga pokliče navdih in od našega murna, ki ne misli na prihodnost. Prav oni mi s svojimi izkušnjami, rešitvami in vztrajnostjo vedno znova dokazujejo, da ima ustvarjanje smisel. Kako pomembno je, da vsak izmed nas najde dejavnosti, ki ga izpolnjujejo, osrečujejo, bogatijo. In kakšna radost je, ko s svojim žarom prenesemo iskrico navdušenja na druge ljudi. Delati, kar imaš rad, je v kulturi in na vseh področjih velik, a težko prigaran privilegij in odgovornost.

Ob pogledu na svoje življenje opazim, da imam srečo, da sem odraščala prav tu, kjer sem na svoji poti spoznala predvsem izjemne umetnice, ki so me podpirale in navduševale za umetnost že od ranega otroštva.
V tem prostoru sem že v predšolskem obdobju imela možnost ustvarjanja v Likovnem Ateljeju Metulj, obiskovanja Ostržkovega gledališkega abonmaja, plesne šole, obiskovanje dramskega krožka v šoli in knjižnici, likovnega krožka v srednji šoli, kasneje delavnic v Lični hiši … zame so bile vse te dejavnosti neprecenljive, saj sem preko njih spoznavala ljudi, zaljubljene v umetnost, na fakulteti pa našla čisto svoje pleme. Vse to me je izoblikovalo ter pomembno vplivalo na moje ustvarjanje. Ajdovščina in širša Vipavska dolina sta že od nekdaj brbotajoči kotel ustvarjalnosti in s ponosom sledim domačim ustvarjalkam in ustvarjalcem. Navdihujejo me s svojimi projekti, nastopi, razstavami, knjigami, filmi, predstavami, režijo, plesom, glasbo, s svojimi glasovi ...

Zelo pomebno je, da imajo mladi in vsi v naši regiji, podobno kot sem imela sama, možnost soustvarjanja, ne samo konzumiranja kulture, saj ta pomembno izoblikuje in doda vsebino in pomen vsemu napredku, ki smo mu priča v zadnjih letih. S tem ne mislim samo visoke kulture, ampak cel spekter priložnosti za srečanja, pogovore, zabavo, druženja in kakovostno ter kulturno preživljanje prostega časa. Prav danes se je otvoril tudi projekt Evropske prestolnice kulture GO! 25, ki bo poleg pestrega kulturnega programa bogatil našo regijo vse leto in prinesel sporočilo o povezovanju, sodelovanju in ustvarjanju boljše prihodnosti. Užijmo to leto kulture, ki je pred nami.

Vsem nam želim, da bi bili malo kot murni in malo kot mravlje v prebrani basni in bi s tem, kar smo in z vso kulturo, ki jo premoremo, soustvarili svet, ki ga bomo s ponosom zapustili prihodnjim generacijam. Želim si, da bi izbrali pot sočutja, negovali, kar imamo radi, podprli ustvarjalke in ustvarjalce, katerih umetnost nas nagovori … Prepozno je namreč obžalovati, ko se zaprejo odlične galerije, propadejo dobre založbe, vrhunski kulturni delavci in delavke poiščejo delo v drugih panogah ali poiščejo boljše pogoje v tujini. Želim vam, da bi praznovali dan kulture vsak dan in umetnosti na široko odprli vrata v svoja življenja. Kot mravlje v basni vam vzklikam “Živela umetnost!” in voščim lep praznik.

Hvala!

Opombe:
1 -  Kastelic Maja; Murent muzikant ali Kako so mravlje vzljubile umetnosti, Ljubljana: Forum, 2020 (Zbirka Minimundus. Ta
ljudske v stripu, Posebna izdaja revije Stripburger)
2 - Frlic Špela; Dekle, obljubljeno Soncu (Ljudske pravljice), Ljubljana: Mladinska knjiga, 2024 (Zbirka Zlata ptica)

* Naslovna fotografija: Primož Brecelj   

Deli Nazaj