Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpretePretresljiva zgodba slovenske aktivistke Urške o stanju na mejnem prehodu Bapsko, kjer dnevno mejo prečka več tisoč migrantov in beguncev.
Podpredsednik hrvaške vlade in notranji minister Ranko Ostojić je, po poročanju Telegram.hr, izjavil, da je do danes prek začasnega kampa Opatovec na Hrvaško vstopilo 97.367 migrantov, število 100.000 pa bi lahko dosegli že danes ali najkasneje jutri. Hrvaška migrante sprejema na mejnih prehodih Bapsko in Tovarnik, vse pa kasneje napoti na transfer z vlakom proti Madžarski. Največjo težavo za begunce in migrante predstavlja vse hladnejše vreme. V kampu v Opatovcu so zato začeli postavljati šotore z gretjem.
Kakšno pa je resnično stanje na mejnem prehodu Bapsko, nam je zaupala slovenka Urška ( na njeno željo polne identitete ne razkrivamo), ki tam deluje kot aktivistka in nudi pomoč ljudem, ki so jo še kako potrebni. Njen zapis objavljamo v celoti, v spodnjih vrsticah.
27. - 29. september / Bapsko
Koridor v Bapskem je odprt. Pretok ljudi je neverjeten, vsak dan po več tisoč. Težko je oceniti koliko tisoč jih je vsak dan. Iz celotne Srbije vozijo avtobusi do meje. Za prevoz morajo migranti po osebi plačati 35 evrov in ker jim tega država ne sme zaračunati, je sklenila pogodbe s privatnimi podjetji. Ni razlike med dnevom in nočjo, niti ni dan dolg le 24ur. Mejo prečkajo skupine s policijskim spremstvom v razmaku petnajstih do dvajsetih minut. Ljudje stojijo v koloni po dva in dva, v ravnih linijah. Dežuje že zadnje tri dni. Ni strehe kamor bi se lahko umaknili, ni klopc kjer bi lahko sedli. Ljudje prihajajo povsem premočeni, veliko moških je le v sandalih, tudi otroci so pomankljivo oblečeni. Natikajo si zasilne vrečke in dežne plašče za enkratno uporabo. Policija vpije v hrvaščini, da naj se pomikajo hitreje, naj stojijo v ravni vrsti. Težko je navezati stik z migranti, saj jih policija preganja dalje. Ni niti časa, da bi jim lahko ponudili topel čaj ali kuhano hrano. Prišla je inšpekcija ter zaprla kuhinjo, kuharju pa zagrozila z aretacijo. Hrana naj bi bila vprašljivega higienskega standarda, vendar to hrano jemo tudi prostovoljci in tudi policija hodi k nam po hrano, čaj in kavo! Počutim se kot nekakšen Starbucks na meji, ko pride oborožen policist po 10 kav – »ne gospod, krofov pa žal nimamo.« Vse seveda sloni na donacijah zbranih za migrante. Vzpostavljanje nekega »friendly« odnosa s policijo se vseeno obrestuje, ko kljub prepovedi vendarle dovolijo deljenje tople hrane/mahlube in čaja. Gre za redek topel obrok na poti. Policisti imajo s seboj čutarice rakije in proti jutru je bilo nekaj policistov že precej opitih. Taktika je, da ponudiš policistu čim več alkohola, saj so potem prizanesljivejši do migrantov. Ampak potem postanejo nekam preveč »pijansko sproščeni« in tako dobim povabilo za spanje in pitje rakije v njihovem šotoru. Zato hodimo naokrog le v dvojicah, pri sebi imam tudi »pepper spray«, ker se ne počutim varno.
S kolegico Tanjo sva postavili 'baby corner'. Zaradi opitosti policistov smo si izborili 10-15 minut postanka, da sva lahko dojenčke previli in preoblekli. Otroci so polulani, njihova telesa so trda, tresejo se od strahu, mrazu in izčrpanosti. Pogled je prazen, ne odzivajo se. Za dva dojenčka sem morala preverjati, če sta sploh še živa. Bila sta hladna, nista se premikala, ne jokala. Neka mati je svojega otroka nosila kar v kartonasti škatli, druga zaprtega v nahrbtniku, saj bi drugače deževalo naravnost na majhno telesce. Je že kdo od vas več ur nosil nekaj kilogramov težkega otroka po dežju, skozi temo, blato, mraz, utrujen, brez spanja? Prekrita sem z otroškim urinom, ker otroci nenadzorovano lulajo. Mame pa te »polulančke« tesno prižemajo na svoja telesa, da so nato tudi same premočene od urina.
Prisotni sta dve osebi organizacije »Save the children«, ki me opazujeta, medtem ko previjam otroke in z njimi tekam naokoli. Rdeči Križ je seveda spet, brez presenečenja, neučinkovit. Dajejo nam kartone sira in kruha, žal pa je večji del kruha plesniv. UNHCR ima sicer postavljena dva šotora, vendar se jim je en že podrl zaradi vetra. Vozijo se naokrog v svojem kombiju, večino časa pa jih niti ni na sami lokaciji. Pogosta so opozorila, da se naj ne oddaljujemo predaleč od ceste saj so naokrog še vedno polja posejana z minami.
Štiriletna Hala je prišla oblečena v pižamo, v sandalih brez nogavic, medtem, ko sem sama imela na sebi šest slojev puloverjev, tako zelo mrzlo je bilo. Prste na rokah, nogah je imela čisto zvite, desna noga pa jo je tako bolela, da ni mogla niti hoditi. Ni se odzivala, pela sem ji Salam Alejkum Hala, Alejkum Salam Hala. Klicali smo rešilca vendar naleteli na težavo s prevodom. Zakaj ni nikjer prevajalca? Punčka je podhranjena, podhlajena - oče mi pove, da ni dobila zdravil že mesec in pol. Rešilec se odpelje, češ da bodo za njo poskrbeli v kampu Opatovec. S punčko in njenim očetom stojimo v vrsti po dva, čakamo avtobus, dežuje. Tokrat z mano joče tudi policist.
Rastplatz je postavil kuhinjo in zbiral donacije v Švici. Niso NGO, ampak skupina prijateljev, ki je 3 tedne nabirala donacije in si samoorganizirano postavila eno izmed ključnih točk/infrastruktrur na tej meji. Mejo prečka tudi do štiri tisoč ljudi na dan, vsi imajo mokre čevlje in nogavice. Imeli smo le štiri pare moških čevljev! In kaj narediš? Lažeš, da čevljev ni, dokler ne pride nekdo obut v natikače in mu čevlje naskrivaj daš. Ko je teh parov zmanjkalo smo delali zasilne čevlje iz otroških žab, plastičnih vrečk in kosov kartona.
Lokalci so večinoma prijetni, veliko jih je prostovoljcev. Vse počnemo brezplačno, medtem ko so ostali plačani - policija, rdeči križ, UNHCR, save the children... Ves ta čas pa tisoče ljudi prestopa mejo brez informacij kam jih peljejo. Spraševali so nas v kateri državi so. Z vero, da bo nekdo poskrbel za njih stopajo na avtobuse, ki vozijo kdo ve kam. Znano?
INSHALLA
Vkolikor bi želeli tudi sami pomagati beguncem in kako to storite v Ajdovščini, si preberite na tej povezavi.
Foto: Urška