Vlada na polno organizira brainstorminge in razmišlja o številnih sopomenkah za besedo ograja, s katerimi želi omiliti potezo, ki so si jo privoščili včeraj. Slovenija bo ograjena, to je zdaj že dejstvo. V resnici nič novega, omejitve iz naših glav smo preselili na meje naše zaplankane dežele.

Vem, premier pravi, da »Slovenija ne zapira meja, ampak z njimi le preprečuje nekontroliran in razpršen vstop prebežnikov na naše ozemlje«. Tukaj pridemo do primernega trenutka za priznanje, da bi, če bi se tega lotil Janez Janša, ljudje že bili na ulicah. Ker pa bo ograjo postavil predsednik stranke, ki ima v svojem imenu »moderen«, je ljudstvo levega političnega pola bolj prizanesljivo. Padajo šale na račun skrivanja za sopomenkami, kakšna pritožba na družabnih omrežjih, razlage v medijih pa povzemajo vladno retoriko in pišejo o »tehničnih ovirah«. Isto sranje, drugo pakovanje, če vprašate mene.

Toliko o postavitvi ograje, ki je svoj vzpon na slovenskih tleh dočakala le nekaj dni po obletnici padca berlinskega zidu.

Ograja na mejah torej stoji, kar je primerna prispodoba za omejenost naših glav in duš. Referendum imam v mislih, ja. Referendum, o katerem je zgoraj omenjeni prvak stranke SDS vedel vse, še preden je o tem karkoli vedel kdorkoli drug. Celo datum je pravilno napovedal. En vikend pred družinskim božičem bomo torej Slovenci in Slovenke odločali o pravicah, o katerih sploh ne bi smeli odločati, ampak bi morale biti že zdavnaj enake za vse. Tudi jaz sem seveda prejšnji teden gledala Epilog, kjer so se − spet in znova − bíli eni in isti pogovori, kresala ena in ista mnenja, podajali eni in isti argumenti kot pred tremi leti in pol. Eni pravijo, da gre za otroke, spet drugi trdijo, da gre za uveljavitev temeljnih človekovih pravic za vse, ne glede na spolno usmerjenost.

Zagovorniki referenduma torej pravijo »za otroke gre«, saj naj ti ne bi smeli odraščati z dvema materama ali dvema očetoma. Za otroke gre, še pravijo, ker če bodo geji in lezbijke dobili pravico do poroke, bo s tem »naša sklenitev zakonske zveze ničvredna«. Za otroke gre, kričijo, ki da bodo med sovrstniki šikanirani.

Tukaj, vidite, jim dam prav. Bodo šikanirani, ja. Šikanirani pa bodo točno zaradi takšnih ljudi, kot so tisti, ki kričijo, da gre za otroke. Otroci ne poznajo rasizma, dokler jih o tem ne podučijo njihovi starši. Otroci ne razmišljajo o tem, da bi sošolec moral imeti očeta in mater, dokler jim tega v glave ne položijo njihovi starši. Otroci niso tisti, ki preprečujejo staršem svojih sovrstnikov, da bi imeli enake pravice kot vsi drugi. Za to poskrbijo njihovi odrasli starši. Otroci nikoli niso tisti, ki so prepričani, da imajo več pravic kot drugi, samo zato, ker imajo očeta in mater in babico in dedka in avto in psa in belo ograjo pred hišo. O tem so prepričani njihovi starši.

Za otroke gre, pravite? Primite v roke svoje pametne telefone, v okence za sporočila odtipkajte besedo BOTER5 in vse skupaj pošljite na telefonsko številko 1919. Poskrbite še, da bo dejanje videl in si ga zapomnil tudi vaš otrok.

Saj gre vendar zanj, mar ne?

* Kolumna je bila prvotno objavljena na spletni strani Delo.si in jo na našem portalu objavljamo z dovoljenjem avtorice.

* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj