Teroristični napadi na Pariz, v petek trinajstega, so v marsičem spremenili pogled na življenje v velikih mestih. Morda celo bolj nam, ki živimo v majhnih središčih, kot pa samim prebivalcem prestolnic in podobnih velikih mest. Življenje v Londonu zagotovo teče drugače kot pa npr. v Ajdovščini, možnost izbire je neprimerno večja, nedvomno pa je eden izmed največjih čarov velikega mesta multikulturnost, srečevanje ljudi na ulicah, ki po rodu izhajajo iz praktično vseh kotičkov zemeljske oble. Kot kaže pa se bo v velikih mestih potrebno navaditi tudi na povečano možnost terorističnih napadov. 

Velike prestolnice so dandanes pogosto glavna tarča terorističnih napadov, zaradi česar je dojemanje življenja v njih za nekatere postalo prežeto s strahom. Nedavni dogodki v Parizu, pa so to napetost le še povečali. Se da ta strah zaznati na ulicah in kdaj se ga morda najbolj občuti? Lahko strah odmisliš, ko se odpraviš ven ali pa je morda strah vedno nekje prisoten v podzavesti in je včasih previdnost večja, kot bi bila v »normalnih« razmerah? Čar velikih prestolnic je zagotovo tudi multikulturnost, mešanje različnih ras, kultur in navad. Zagotovo pa dogodki, kot je pariški, negativno vplivajo na strpnost do manjšin. Strpnosti je danes vse manj, največkrat pa so najbolj na udaru prav manjšine v velikih mestih.  Je kljub vsemu še vedno moč uživati v čarih življenja v velikem mestu ali pa je morda čas za razmislek o vrnitvi domov?

Na ta vprašanja poskušamo odgovoriti  skozi oči mladih, ki so zapustili slovenske "vasice" in danes svojo ustvarjalno naravo razvijajo v Amsterdamu, Londonu, Milanu in Parizu.

Mojra Vogelnik Škerlj, po rodu iz Marezig na slovenski obali, s partnerjem že več let živi in ustvarja na Nizozemskem, v Amsterdamu. Mesto, ki od nekdaj velja za zbirališče različnih kultur in precej liberalnega pogleda na svet in ljudi.

"Osebno sem mnenja, da so mediji neizmeren soustvarjalec našega dojemanja resničnosti, pogosto ne da bi se tega dobro zavedali. V času prežetemu z masovnim tokom informacij je izbor tematik in dogajanj, katerim podarimo svojo pozornost, bolj pomemben, kot se pogosto zavedamo. V preteklih treh letih sva bila s partnerjem povabljena k sodelovanju znotraj večjega mednarodnega festivala sodobne umetnosti v Kairu, Egiptu. Tam sva bila v povprečju mesec do mesec in pol letno, pogosto v času nemirov. Izbor dogodkov v Egiptu in način, na katerega so bili prikazani v Evropskih medijih, je bil pogosto vzet iz konteksta na način, ki je največkrat povzročal strah in paniko bolj kot razumevanje realne situacije. V kolikor lahko Evropejci resnično razumemo, kaj in zakaj se tam dogaja. Kulturne razlike so velike. In to je le en primer. Iz tega razloga nimam doma televizije in ne berem pogosto časnikov - k temu doprinaša tudi dejstvo, da še vedno nisem povsem tekoča v 'novinarski' Nizozemščini. Tako informacije pridejo do mene tu in tam preko interneta in pogosto preko pogovorov s prijatelji in znanci. Drugi soustvarjalec so življenjska naključja in nepredvidljivosti. Ja, v Egiptu naju je prijatelj enkrat popokal v taksi, ker je 15 minut preden sva midva sploh karkoli opazila, začutil solzilec in predvidel bližajočo se množico protestantov. In ja, doživela sva tudi, da sva se vrnila iz vaj za predstavo, medtem, ko so naju ljudje iz pisarne festivala klicali, če sva dobro, ker je bila pred blokom v katerem sva živela (malo 'po nesreči') ubita novinarka. In ja, letos je bilo po celem mestu kar precej tankov in vojakov. Ampak življenje teče dalje in resničnost ima mnogo plati: ženske, ki se borijo za svoje pravice, umetniki, ki želijo migrirati, priseljenci (npr. iz Ukrajine), ki delajo v tovarnah in jim to predstavlja boljše življenje kot doma, ljudje, ki niti slučajno ne bi živeli v Evropi (kjer je vse 'čisto preveč organizirano')... Skratka: Je čutiti prežetost s strahom v Amsterdamu? Se jo da zaznati na ulicah in kdaj jo je najbolj čutiti? Jaz spremembe 'pred in po Parizu' za enkrat še ne doživljam. Amsterdam intuitivno sicer ne doživljam kot varno mesto (če ga primerjam z občutkom Ljubljane, s Koprom ga sploh ne morem primerjati). V Ljubljani sem hodila tečt v Tivoli včasih ob ob 5h zjutraj, drugič ob 10h zvečer. S kolesom skozi center Amsterdama načeloma nimam težav kadarkoli, v park pa ne grem tečt po 22h. Čeprav je morda čisto ok. Tukaj se pač usmerjam po nekem 'gut feelingu' priseljenca.

Kot omenjeno strah - ali morda bolje, določeno previdnost – doživljam bolj kot priseljenka, kot tujka. Zavedam se, da ne poznam preteklosti mesta in z njim ne delim nobene zgodovine (razen izleta pri štirinajstih, ko sem prvič vidla džankija, ki si je segreval žličko na stopnicah vhoda v neko hišo). Nestrpnost do priseljencev (te je ogromno: od Maročanov in Turkov do Surinamcev, Arubancev...) se je od 2013 precej povišala. Ne glede na to, da sem iz EU države sem sama tudi tujka in to tako tudi doživljam – nisem sicer imela posebnih težav, vendar gre bolj za malenkosti, razlike v kulturi, navadah, hrani... Kot Slovenka čutim tudi razliko v povezanosti z zemljo in naravo - to deloma pripisujem temu, da je velik del ozemlja Nizozemske zaplenjen od morja in pravzaprav veliko nasutje mivke. Divjine je malo, poseljenost visoka, veliko je tovornega prometa in industrije. Trženje je ena glavnih aktivnosti. Pogosto se zdi, da je moto življenja 'Vse za uspeh in prodajo.' in sama sem v takšnih okoliščinah pač previdna.

Ja, definitivno je tudi v Amsterdamu zaznati nestrpnost do manjšin, pa ne le v luči trenutnih dogodkov. Že od 2013, ko se je Nizozemska vlada za krajše obdobje (prvič po skoraj 20 letih) iz leve obrnila v desno in potem spet komaj-komaj na levo, je občutiti precejšnje spremembe. Nestrpnost do ljudi z muslimanskim poreklom je brez dvoma večja. Po eni strani vlada vlaga veliko truda v proces 'integracije' priseljencev (med drugim je to tudi ena glavnih tem v zvezi z maso beguncev in Sirije), po drugi strani se zdi, da te skupine nimajo vedno potrebe po integraciji. Pogosto so precej zaprte v lastno skupnost in kulturo. Slišala sem Pakistanko, ki je povedala, da je ruta zanjo izraz pripadnosti. Nihče je ne sili, da bi jo nosila. Ko se je priselila, je nekaj časa ni nosila in je bila zamenjana z Indijko (ali kakšno drugo kulturo). Tako zdaj nosi ruto in vsaj vsi tisti, ki to razbirajo, vejo od kod je in kdo je. Gre za stvar pripadnosti. Znotraj velikih in mešanih mest ljudje iščejo pripadnost, sploh priseljenci. 

Hmmm...čar življenja v velikem mestu? Rekla bi, da mi je bil London vedno bliže od Amsterdama. Amsterdam je nekako tako majhen kot prestolnica, da kmalu začutiš njegovo omejenost. Morda je to tudi zaradi tega, ker se je v zadnjih 20 letih menda izredno spremenil – od enega najbolj socialnih in liberalnih mest v... no ja, manj in manj liberalno in socialno mesto, bolj in bolj kapitalistično in 'hip' mesto. O vrnitvi domov razmišljam pogosto. Deloma se za to še nisem odločila zaradi narave dela: od plesa in odrske umetnosti nikjer ni enostavno živeti, v Sloveniji pa trenutno sploh ne. Glede na to, da zame trenutno preživetje zavisi od mednarodnega dela, je Amsterdam najbolj primeren, nekako v sredi Evrope: blizu Belgije, Nemčije, Anglije, Švedske in Danske. Centralna železniška postaja je s kolesom 15 min od doma, letališče Schiphol pa še 15min z vlakom... Vendar Slovenijo še vedno doživljam kot dom in trenutno s partnerjem (ki je pol Nizozemec, pol Slovenec) razmišljava, kako več časa preživljati tam. Glede na to, da sva oba samostojna umetnika, je odločitev o tem kdaj in kje delava do določene mere v najinih rokah. Razmišljava o nakupu majhnega posestva nekje v Sloveniji, kjer bi rada zgradila hišo iz naravnih materialov in kamor bi lahko prišla vsaj za obdobja, ko pripravljava projekte, piševa koncepte in seveda za počitnice. Predstavljava si, da bova tam lahko več in več, sorazmerno s krepitvijo najine delovne mednarodne mreže".

Helena Koruza je Ajdovka, ki je pred časom zapustila Vipavsko dolino in se preselila v italijansko prestolnico mode. Milano se kot mesto res da redko omeni, ko govorimo o morebitnih tarčah teroristov, kljub vsemu pa velja za morda najpomembnejši center Italije, globalno še bolj prepoznaven tudi zaradi nedavnega Expo sejma.

"S prijateljico smo na ulicah opazile nekaj francoskih zastav in napisov v podporo Franciji, na podzemni železnici in v restavracijah občasno slišiš ljudi, ki se pogovarjajo o tej temi. Na trafikah so izobešene naslovne strani časopisov, ki pričajo o dogodku. To pa je tudi vsa razlika ki jo osebno občutim. Življenje v velikem mestu je drugačno, vse se odvija veliko hitreje. Ljudje vsak dan bijejo svoje bitke, se trudijo za svojo kariero in za svoje preživetje. Ne podcenjujem preteklih tragičnih dogodkov vendar sem se naučila, da moraš biti izjemno previden v kaj vlagaš svojo energijo in katerim dogodkom in dejavnostim posvečaš svoj čas. Seveda moraš biti previden kdaj in v kateri ulici se znajdeš ampak ni nič drugače kot prej. Zvečer hodim ven samo v družbi, kar je običajno za dekleta v velikih mestih, ni pa zaradi napadov nič drugače. Ljudje se tukaj nasploh veliko družijo, kultura in tradicija sta zelo močni. Zato, da bi ljudje prekinili s svojimi navadami bi morali imeti trdno utemeljene razloge. Čar velikih prestolnic je zagotovo multikulturnost, mešanje različnih ras, kultur in navad.

Čutiti je določeno nestrpnost vendar ne zaradi preteklih dogodkov ampak zaradi gospodarstva in različnih vrednot oziroma odnosa do dela, ki ga imajo priseljenci. Nekateri ponujajo svoje storitve veliko ceneje, delujejo bolj povezano in organizirano. Osebno to vidim kot prednost saj moramo biti posledično vsi bolj iznajdljivi in izboljšati oziroma poceniti svoje storitve. Konkurenca je nujna za trg in njegovo naravno delovanje. Tukaj si priseljenci iščemo boljše življenje, kraj v katerem smo, pa dojemamo kot priložnost. Vsi imamo na nek način skupen cilj, kar nekoliko zabriše razlike med nami.

Ne razmišljam o tem kje sem ampak o tem kje imam možnost, da delam to kar si želim. Nisem vezana na kraj, niti na občutke kam pripadam. Vem kaj hočem in sem pripravljena kamorkoli, da to dobim. Tukaj nisem zato, da uživam v lepotah mesta ampak zato, ker imam možnost zaslužka in napredovanja. Občutek imam, da me tukaj nekdo potrebuje in za moje delo mi je pripravljen plačati. Zame je pomembno, da delam z ljudmi na profesionalnem nivoju. Poskrbeti moram, da dobim najboljše in temu bom sledila tudi v prihodnje".

Tine Murn, Ajdovec, že več let na stalnem delu v Londonu, ki je verjetno prestolnica globalne multikulturnosti. Predstavnik Slovenske turistične organizacije v Veliki Britaniji.

"London je eno od najpomembnejših mest na svetu in je kot tako vedno vsaj potencialna tarča takih ali drugačnih slabih namenov. Verjetno se tega občutka in strahu nikoli ne navadiš ali znebiš, vseeno pa v takem mestu to sprejmeš kot del ritma. Ljudje se še kako zavedajo, da se lahko napadi ponovijo (zadnji večji teroristični napad v Londonu se je zgodil 7.7.2005, dan po razglasitvi Londona kot gostitelja Olimpijskih iger 2012, ko je odjeknilo na avtobusih in podzemni železnici). Verjetno je neke vrste napetost vedno prisotna. Verjetno se marsikdo vpraša, ko pride na eno od glavni postaj ali točk v mestu - "Kaj pa če...". A kot je v ritmu in navadi Londona, se ti misli že naslednjo minute zgubijo v čisto drugih vsakodnevnih opravkih in skrbeh. In odpelješ se naprej, saj ni časa za postanek…Strah vsekakor povečujejo mediji, družbena omrežja, težki naslovi in žalostne slike, a kot Londončan pač nimaš izbire, da ne bi bil del mesta in dogajanja. Sprejmeš tok vsakodnevnega dogajanja in greš dalje. Sicer je bolje, da greš proč. Rekel bi le, da največji strah vedno povzroča prav nepoznavanje, oddaljenost. Če si poleg: tukaj in zdaj je dejanski opis stanja veliko bolj realističen, torej – dejanski, kot to mogoče deluje iz bara na Placu v Ajdovščini. Spomnite se samo, kako recimo Mojca opiše "uničevalno burjo z nepredvidljivimi posledicami v Vipavski dolini" in kako jo doživljamo mi sami. Občutek, vsaj pri meni, je podoben. 

Res je multikulturnost eden izmed najlepših čarov takega mesta in zagotovo lahko trdim, da je London v tem zelo uspešen. Veliko bolj kot katera druga podobna mesta v Evropi. Multikulturnost doseže svojo renesanso, ko jo kot del te drugačnosti prenehaš opažati in jo sprejmeš kot edino normalno: torej, ko ti ni več nihče drugačen, nevaren, ampak ti je prav zato zanimiv in v tem najbolj normalen. V velemesto ne prideš iskati monolitične in čiste kulture, niti se ne boriš, da bi jo tako ohranjal, temveč hočeš v enem mestu spoznati, kar največ, kar ta svet ponuja. Sicer bolje, da se odseliš.

Problem pa nastane pri neuspešnih asimilacijah. Ko se zaradi takih ali drugačnih razlogov določene kulture ne vključijo v normalni ritem mesta in te nove multikulture. Ko določeni fragmenti družbe ostajajo zaprte in stigmatizirane diaspore. Takrat se začne ta razlika in oddaljenost samo povečevati. Mržnja rodi še več mržnje. Ljudje živijo praktično en poleg drugega a med seboj nimajo drugega stika kot sovraštvo in nestrpnost, en do drugega. Takrat to postane nevarno. Predvsem mlajši moški, določenih kulturnih, rasnih in nacionalnih pripadnosti so velika tarča pranja možganov na eni strani in radikalizacije na drugi strani. To potem ustvari – tudi v Londonu – Džihadista Johna in podobne izmečke. A zavedati se je potrebno ene zadeve: nepoznavanje, odtujevanje in sovraštvo lahko rodi samo še več sovraštva. Spirala katere del smo prav vsi, ki se tega gremo: ali s puško in bombo v Raqqi ali pa s tipkovnico na MMCju.

Sam vedno rad pridem domov in tudi sem pogosto doma. Vendar pa zelo uživam v čarih življenja po celem svetu. Tudi v Londonu".

Ana Šuligoj, nadarjena fotografinja, ki poskuša svoje znanje nadgraditi s študijem v Parizu, je takorekoč v živo doživela petek 13ga  v francoski prestolnici.

"Napetost je vsekakor čutiti bolj kot prej, na faksu imamo varnostnike, brez potnega lista in študentske ne prideš v ateljeje. Ravno danes, ko sem se odpravljala domov z metrojem, so nas izpustili ven na postaji Chatelet, zaradi alarma. Tako sem srečala tudi Brazilko, ki mi je povedala, da so danes imeli tudi alarm na njenem faksu. Koliko je to dejansko resnično in nevarno, ne vem. Lahko povem, da je policije in vojakov povsod ogromno, vendar se sama s tem ne pretirano obremenjujem, seveda sem pazljiva, ampak dramatizirala pa ravno ne bi. Potrebno je živeti dalje in skrbeti za toleranco. Pravijo, da je strah votel in ga nikjer ni. Z izjemo pripetljaja na metroju, moram priznati, da sem kar uživala pariško življenje. V decembru imam odprtje razstave in priprave potekajo normalno. Žalostno je le videti kolege iz ateljeja, eni sta umrla dva prijatelja in je tako odpovedala sodelovanje z nami, ki razstavljamo.

Seveda takšni dogodki zvišajo stopnjo ksenofobije, ampak mislim, da predvsem pri ljudeh, ki so že v osnovi ksenofobi. Vsi se bojimo vseh, to je dejstvo, zato je pa pomembno govoriti in iskati nove rešitve. Mislim, da ideja držav je že davno preživela. Meni je Slovenija sicer zelo všeč, ampak za kakšen mesec na leto, sicer si pa težko predstavljam vrnitev domov".

Foto: Nenad Borić

Deli Nazaj