V sredo, 21. oktobra, se je začela španska zgodba Mešanega pevskega zbora Duri. Najprej seveda v pevski sobi, kjer smo se nasmejanih in dobro naspanih obrazov zbrali, dorekli še zadnje in preverili, ali smo vsi pripravljeni za pot do treviškega letališča, kjer nas je čakalo letalo, ali bolje rečeno, smo počakali letalo za Barcelono. Izkušnja leta vsakemu potniku zaposli misli z najrazličnejšimi idejami in vprašanji, nekatere pa zaziblje v prav prijeten spanec. Potovanje je potekalo tako rekoč brez zapletov in prav kmalu smo že sedeli na skoraj pozabljenih avtobusnih sedežih in nestrpno pričakovali svojo končno postajo, prijazno in živahno mestece Calella.

To katalonsko obmorsko letovišče je vse poletje priljubljen kraj mnogih dopustnikov in počitnikarjev z vsega sveta, ob koncu poletne sezone pa medkulturno središče, ki gosti mednarodno zborovsko tekmovanje Canta al mar. Na tekmovanje v sakralnem programu smo se prijavili s pesmimi Jubilate Deo, renesančnega skladatelja Orlanda di Lassa, O, salutaris hostia, romantičnega skladatelja Gioacchina Rossinija, in Bogoroditse Djevo iz cikla treh duhovnih spevov (Tri Dukhovniykh khora), mladega in uveljavljenega domačega skladatelja Andreja Makorja. Naš tekmovalni nastop je bil na sporedu v četrtek, in sicer v katalonski prestolnici Barceloni, kjer je v mogočni baziliki Santa Maria del Pi popoldne na tonski vaji zborovodkinja Veronika najprej preizkusila zborovo usklajenost in zvočnost v novem prostoru. Organizatorji tekmovanja so nas še dobro opremili z vsemi potrebnimi informacijami, potem pa se je začelo nestrpno, skorajda otroško pričakovanje in čakanje nastopa, ki je bil za nas predviden okrog pol desete ure. Čas smo prebili na ulicah in uličicah centra Barcelone, kjer smo z zadnjim upevanjem in ponovitvijo repertoarja poželi bučen aplavz vidno navdušenih mimoidočih. Vsekakor je prijetna in prisrčna spodbuda veselih sprehajalcev in trgovcev dobro dela vsem v zboru. Končno je prišel trenutek resnice. Mladenič iz preddverja nas je pospremil po zadnjih stopnicah in ozkih hodnikih, zborovodkinja Veronika nam je vlila še zadnje besede poguma in že smo strumno stopili pred petčlansko žirijo. Zborovodkinja Veronika Škedelj takole zaokroži svoje vtise in občutke o dogajanju:

»Vsa nepričakovana sproščenost, ki sem jo občutila v tekmovalnem dopoldnevu, se je razblinila v trenutku, ko sem vstopila v baziliko in zagledala žirijsko mizo s petimi stoli. Generalko sem začela z ogromnim cmokom v grlu, končala pa precej pomirjena, saj so bili pevci zadovoljni z akustiko, jaz pa z zvokom in odzivnostjo zbora. Po skoraj štiriurnem čakanju na tekmovalni nastop pa se je začelo znova. S spoznanjem, da gre tokrat zares, se je vrnil tudi občutek napetosti, ki pa je med čakanjem v predprostoru zaradi pozitivne energije in umirjenosti pevcev skoraj popolnoma izzvenel. Mislim, da je predvsem zdrava mera adrenalina v vseh nas pripomogla k temu, da smo na odru res dali vse od sebe. Verjetno lahko v imenu vseh rečem, da smo z odra odšli z dobrim občutkom in zelo zadovoljni, saj nam je uspelo to, kar smo si želeli – predstaviti se v najboljši možni luči.«

Ritem časa je od tedaj mineval malo bolj umirjeno … V sproščanju na hotelskih terasah, ob sočasnem in pestrem poslušanju vaj bližnjih Severnih in zborov Daljnega vzhoda. Toplo sonce je vabilo tudi v bližino obale, kjer so si najbolj drzni privoščili hitro osvežitev v jesenskih temperaturah morja. Festival je preko dneva ponujal ogled in prisluh tekmovalnemu programu, ki se je v Calelli odvijal v cerkvi Device Marije in sv. Nikolaja oziroma Mozartovi dvorani, ter prijateljskim koncertom, ki so se v bolj sproščeni preobleki zibali na mestnih ulicah in trgih. Naš prijateljski koncert je potekal na trgu pred mestno hišo, kjer nas je skupaj z ženskim pevskim zborom Kammerkoor Solare iz Estonije in otroškim zborom Consonance iz Rusije toplo sprejelo domače občinstvo. Petkov večerni preplet sončnega zahoda in počasnega prižiganja mestnih luči je na ulicah pričaralo prav posebno atmosfero, ki so ji piko na i dale še ubrane melodije zborov, ki smo se pretežno predstavili z narodnimi in ljudskimi pesmimi.

Sobotno dopoldne se je odvijalo v sproščenem vzdušju, popoldne pa že v stopnjujočem pričakovanju večerne razglasitve rezultatov, skupnega petja na ulicah Calelle in končne zabave na plaži. Dvorana, okrašena z zastavami nastopajočih zborov, se je začela polniti. Po prijetnem in spodbudnem uvodu direktorja festivala, Ralfa Eisenbeißa, in povabilu vseh zborovodij in predsednikov zborov je završalo. In takoj zatem, ob napovedi razglasitve, vse utihnilo. Na trnih smo dočakali svojo kategorijo in ob slišani besedni zvezi gold in Kulturno umetniško društvo Duri Col kar skočili kvišku. Dobili smo zlato! Slovenska zastava je zaplapolala in tiho upanje je postalo glasno vriskanje. Veselje je bilo veliko. Naš trud in vse delo, ki smo ga tekom let, zelo zgoščeno pa zadnje mesece pred odhodom, vlagali v pesmi in medsebojne odnose, so nagradili z zlatom. Lahko si mislite, da zabava za tak uspeh ni bila skromna ne kratka. Pisana druščina zborov z vsega sveta je v večernem mraku na stičiščih ulic težko dočakala, da je v zvoniku odbilo osmo uro in je po mestu zadonela skupna pesem Viva la musica. Calella se je razživela v soju luči in veselih obrazov pevcev, ki smo s pesmijo kar nadaljevali in nadaljevali. Zabava se je razživela še na plaži, kjer so gostoljubni organizatorji ponujali okusno paello, pečeno rižoto z morskimi sadeži ali zelenjavo, in priljubljeno špansko pijačo sangrijo. Ker pa smo se v bučni množici vsi že malo porazgubili in je bila noč še premlada za odhod v posteljo, smo počasi, po manjših gručicah, prikapljali še k našemu stricu Pepetu (Tio Pepe), ki se nas je prav stričevsko razveselil in nas pogostil, kot se za tak praznik spodobi.

Počastili in prav prijetno pa so nas v nedeljo presenetili tudi doma. Vsi domači so nas pričakali pred zadružnim domom na Colu, nam izrekli čestitke in nas toplo stisnili v objem. Prisrčen sprejem in iskren ponos je povezala še nepogrešljiva pesem in prijeten klepet ob slavnostnem prigrizku.

Španija je bila naš izziv, ki je prinesel mnogo prijetnih zgodb tako pred kot na samem tekmovanju. Mešani pevski zbor Duri smo preko vseh novih izkušenj postali zrelejši, bogatejši in še bolj povezani. Verjamemo, da je zlato priznanje odlična motivacija in velik zagon za novo delo, novo ustvarjanje in nove zmage.

Barbara Koren

* Fotografije: Tomaž Šček

Deli Nazaj