Navadno jih sploh ne opaziš, niti ko sam kam odpotuješ, čeprav preklemano dobro veš, da so tam: tudi oni so na poti.

Na postaji Brussel-Noord na primer sedeš na vlak in se z njim odpelješ do letališča, brez konca in kraja tavaš po brezcarinskih zrcalnih palačah in se v letalu nato pripneš z varnostnim pasom. Pristaneš v tujem mestu, poiščeš taksista, ki ti molče pokima – profesionalec, pomisliš –, in predaš potni list hotelskemu receptorju, ki ti v zameno za prijazno besedo na TripAdvisorju nakloni nasmešek. Thank you so much, sir. Enjoy your stay.

Z njimi je drugače. Potujejo peš, v skupinah, vse svoje upe polagajo v odeje in pakete pomoči in v denar, ki so ga hranili več mesecev in ga zaupali Western Union ali ga skrili v nogavice. Prispejo v Mersin ali Izmir, na telefonih iščejo stranske poti, po nasvetih sumljivih posrednikov se zavlečejo v mrke hostle, se kljub vsem opozorilom podajo v vodo, če je treba, tudi s splavom, zbitim skupaj iz naplavljenega lesa, in ko končno dosežejo kopno, si nekateri z vžigalniki celo požgejo prstne blazinice, nato sedejo v vlake, ki jih odpeljejo do evropskih kolodvorov, in tako na primer prispejo do postaje Brussel-Noord, kjer med čakanjem, da jih sprejmejo v begunski center, tavajo po dolgih marmornatih hodnikih.

Jaz potujem podnevi, oni so nočni popotniki.

Kakšen je občutek, če si primoran zapustiti svoj dom?

Pomislim na Sijsele, majhen kraj v predmestju Bruggeja, kjer sem odraščal. Hišo svojih staršev sem zapustil leta 1990 – star sem bil osemnajst let in sem odšel študirat v mesto –, a še danes imam občutek, da je nisem nikoli povsem zapustil, čeprav tam ni več moje postelje in je moja soba postala soba za goste. Ampak kadar razmišljam o njej, je moja najstniška soba še vedno takšna, kakršno sem zapustil, in vedno jo lahko spet obiščem. Kadar razmišljam o svojem nekdanjem domu, še vedno stanujem tam. Sijsele so vrstne hiše, ki se vijejo na obeh straneh glavne ceste, ob prodajalnah z avtomobili, industrijskimi halami, vrtnar- skimi centri, z akvarelom bukovih gozdičev in travnikov v ozadju, pa z gradičem, ki je nekoč pripadal plemstvu. Včasih grem tja na sprehod, preverit, ali je še vse na svojem mestu. Opazim, da ob supermarketu iz asfalta še vedno štrli ostra trava. Poleti se kakšno dekle na rožnatem skuterju zapelje vzdolž senožeti. Pokrajina moje mladosti je večinoma še povsem nedotaknjena. Vendar vem, da je to samo videz. Povsod v Flandriji se vaško življenje spreminja in umika novogradnjam, družbena mobilnost ga vedno bolj zaznamuje. Pred krčmo Stari rotovž zdaj stojijo terenci, in Hendrikova trgovina, kamor sem nekdaj vozil popravljat svoje kolo, se zdaj imenuje New Reubens Sport. To je globalizacija, a po merah province – in te mere so razmeroma majhne. Oči so se mi privadile razbohotenih bruseljskih zgradb, ropotije tega mesta, njegove zanemarjene veličine, in zaradi tega ali onega je moja rodna vas z minevanjem let postajala vedno manjša.

In prav tukaj, na tem rahlo skrčenem kraju, že nekaj mesecev živi petsto prosilcev za azil, ki prihajajo zlasti iz Sirije, Iraka in Afganistana. V vasi, ki je bila nekdaj moj dom, najdejo zatočišče v sprejemnem centru za prebežnike. Za sabo imajo potovanje, ki jih je večinoma vodilo prek Sredozemskega morja, čez Balkan in Srednjo Evropo in ga je težko opisati in doumeti. Kdaj so sprejeli odločitev, da gredo na pot? Kaj so vzeli s sabo? Katere so bile njihove sanjske končne destinacije? Nekje v Siriji gotovo še rumení kakšen turistični vodnik Lonely Planet, ki izhaja iz časov, ko si po deželi lahko potoval s tako imenovanim kavčanjem, obiskoval razvaline, ki si jih takrat še povezoval s sončnimi zahodi in počitniškimi ljubeznimi. A noben turistični vodnik ti ne zna svetovati, kako pobegniti z vojnega območja. Njihovo potovanje je bilo večinoma nevidno, po stezah, ki običajnemu popotniku ostajajo skrite. In zdaj so v Sijseleju, of all places, v razvpiti vasi, ki se na lepem pojavlja v slehernem časopisu in jo omenjajo v pogovorih in načrtih političnih voditeljev. Dnevni popotnik pozdravi svoje nočno nasprotje. Kako moj nekdanji dom doživlja prosilec za azil?

Sprejemni center v Sijseleju sestavlja peščica industrijskih hal na ograjenem območju. Rdeči križ nudi najnujnejšo pomoč: zdravniško oskrbo, informacije o postopkih za pridobitev azila, pouk nizozemščine, aktivnosti za otroke. Sprejemne centre za migrante je mogoče pojmovati kot stranski poganjek vojne, znamenje neučinkovitega mednarodnega političnega vodstva, a tudi kot znak medčloveške solidarnosti. Prostovoljci se aktivirajo. Shelter Sijsele je Facebook skupina, ki vodi celo vrsto aktivnosti za pomoč migrantom. 

Dragi prijatelji,
Rdeči križ je s prebivalci sprejemnega centra v Sijseleju sestavil dva nogometna gola (široka 3 m, visoka 2 m in globoka 1 m) in zdaj za gola išče mrežo.

Dragi prijatelji,
Sylvie, ki v spremnem centru vodi delavnico pletenja in kvačkanja, potrebuje volno, pletilke in igle za kvačkanje. Kdor jih lahko pogreši, naj se poveže neposredno s Sylvie.

Dragi prijatelji,
zamaškov ne potrebujemo več. Hvala.

Dragi prijatelji,
zahvaljujemo se vam za številen odziv. Z vašo pomočjo smo zbrali dovolj koles, pobarvank in otroških vozičkov.

Danes je običajen delovni dan. Vidim fanta v fluorescentno rumenih supergah. Naslonjen na zid zre v melanholično sivo nebo, ki sem ga skozi okno svoje sobe kot najstnik opazoval tudi sam, ko moj svet še ni bil dosti večji od te vasi. Vidim pograde in podarjene igrače. Ob golem opečnatem zidu shrambe stoji dolga vrsta bleščeče belih pralnih strojev za pranje oblačil migrantov. V sprejemnem centru prosilcev za azil celo pralni stroj ni običajen pralni stroj.

Ob tem se spomnim razstave Objects of War, instalacije libanonske umetnice Lamie Joreige, ki sem jo v galeriji Tate Modern videl leta 2011. V steklenih galerijskih vitrinah so bili razvrščeni različni vojni predmeti: zavojček AA-baterij, torbica s podobo Miss Piggy, glasbena kaseta BASF. To so bili osebni premeti prebivalcev Bejruta, ki so preživeli libanonsko državljansko vojno. A kaseta iz Bejruta ni bila zgolj običajna glasbena kaseta. Vsak predmet je bil začetek čisto posebne vojne zgodbe in prebivalci so te zgodbe pripovedovali na videoposnetkih, ki so se vrteli na televizorju zraven vitrin. Oral history. Spominjam se občutka, ki me je obšel na razstavi, spominjam se, kako sem se nagnil naprej, da bi si predmete bolje ogledal, hipnotiziran od vsega, kar sem videl pod steklom. Osupnila me je zlasti tišina, ki so jo, kot se mi je takrat zdelo, vsi ti predmeti oddajali. Ali bolje rečeno: tišina nasproti nasilju, ki so jo, kot se mi je takrat zdelo, predmeti prav tako nosili v sebi.

Kot bi se v tisti tišini ohranil ves bes vojne.

In zdaj strmim v pralne stroje. Ampak v sprejemnem centru v Sijseleju nisem priča razstavi in tudi ne zgodovini. To je sedanjost.

Prihod teh petstotih ljudi – pred nekaj meseci so jih z avtobusi pripeljali iz Bruslja – je bil dogodek, ki je dodobra pretresel predmestno vas. Damask je naplavilo pred farno cerkev svetega Martina, in to je med prebivalci in v medijih vzbudilo nemalo razburjenja. Svet, ki prihaja v vas; televizija je morala tja poslati reporterja, kajti vas na svet morda ni bila pripravljena. Na ozadju parkirišč in zelenic mojega otroštva so jih intervjuvali, prebivalce soseske moje mladosti, moje zaskrbljene, prestrašene, ravnodušne in navdušene sosede.

Ko sem videl te podobe, sem pomislil: ta vas in svet, morda vse skupaj le ni nekaj povsem novega. Ironija zgodovine je namreč v tem, da je tudi v preteklosti v Sijsele naplavilo svet, čeprav v drugačni obliki. Hale, v katerih zdaj spijo prosilci za azil, so dolgo časa rabile kot vojaške barake in skladišča za vojaški material. Sredi petdesetih je v Sijsele prišel 92. logistični bataljon in tudi njegov prihod je med prebivalci povzročil nemalo razburjenja. Vojska se je z leti sistematično širila po vasi in tam ostala vse do leta 2010. Prisotnost tujega, ki so se ji sprva upirali, so prebivalci sčasoma začeli tolerirati in končno ignorirati.

Dobro se še spominjam časa vojakov. Zlasti dolge ograje, mimo katere sem šel kot otrok vsako jutro. Šola je stala nedaleč od cerkve, naša hiša na robu gozda in vmes se je raztezalo področje z barakami, spalnicami in stanovanji oficirjev. Na enem koncu območja so se svobodno sprehajali purani in srnjad, medtem ko so na vadbišču stali džipi, vedno v pripravljenosti, za primer, če bi prišlo do bombnega napada. Tam, z razgledom na travnike, so se urili vojaki v kaki uniformah. Med drugim se spomnim tudi obdobij velikih vojaških vaj, silnega vrveža, ki jih je spremljal, nervoze, ki je zajela celoten tabor, podobe vojakov na naši ulici, ki so bili videti nared, da v našem gozdu, kjer smo z bratoma iskali mravljišča, začnejo novo vietnamsko vojno. Rolkali smo po ulici, brata in jaz, in se umaknili s ceste, ko je mimo spet pripeljal kamion z vojaki v maskirnih uniformah. Z vejami na čeladah.

Ko sem bil star dvanajst let, je naša šola organizirala obisk kasarne. Uprava šole je menila, da morajo fantje šestih razredov spoznati svet, in nam je dala predujem na vojaško službo, to neizogibno gotovost nekje v negotovem polmraku naše prihodnosti. Spomnim se, kako smo stopili skozi glavna vrata na neznano območje, vsi radovedni, kako je v resnici videti nenavadna okupacijska sila na našem igrišču. Neki oficir nam je pokazal spalnice. Jedli smo juho v prazni menzi, ki je zaudarjala po zelju in detergentu.

»Kolikšen domet ima mitraljez?« je hotel vedeti moj sošolec. Oficir je pokazal na trgovino na drugi strani ceste (Tamsin. Talne in stenske ploščice). »Predstavljaj si: če bi streljal nate,« mu je odgovoril oficir, »bi z isto kroglo razbil tudi vse, kar najdeš v Tamsinu.«

Mogoče je bil to trenutek, ko sem prvič v življenju dojel, da ni treba prav dosti, pa se običajna situacija povsem iztiri. Da gre v nekem trenutku vse svojo običajno pot, samo trenutek zatem pa ti v obraz raznese vse stenske ploščice. Bilo je leto 1984. Hladna vojna je še kar trajala. Tisto leto sem se veliko naučil o Orwellu. V svoji sobi sem obsedeno poslušal »Life during Wartime« Talking Headsov. This ain’t no party. This ain’t no disco. This ain’t no foolin’ around.

Kako ne postaneš nočni popotnik?

Imeti moraš srečo. Roditi se moraš, s tem se vse začne. Kakšna je verjetnost, da na svet prideš prav ti? Domala nikakršna. Pa vendar obstajaš. Kakšna sreča. Poleg tega se moraš roditi na kraju, kjer lahko preživiš. Nekje, kjer tvojega prvega krika ne preglasi odjek bomb. Vsakdo, ki obstaja, ima srečo, da se je rodil. Nima pa vsakdo, ki živi, sreče, da se je rodil na kraju in v času, ki ju ne zaznamuje nasilje. Svojega terenca lahko parkiraš pred Starim rotov- žem, čisto lahko pa bi namesto tega spal na pogradu v kakšni baraki.

Kako zlahka to pozabimo.

S temi ljudmi nikoli nismo imeli težav.

Glej, mahajo nam. 

Ljudem se ob tem porajajo vprašanja. Kaj, če bi se jih naenkrat sto odpravilo na sprehod skozi naš Sijsele? Kaj bo z našo varnostjo?

Nekoč sem to doživel tudi sam. Leta 1956, v času vstaje, sem prišel z Madžarske. In takrat sem si našel zatočišče v Sijseleju.

To je slabo. Stvari se lotevamo narobe. Belgijci nismo več Belgijci.

Televizija poroča o dejavnostih skupine Peace Project Sijsele: pet begunskih prijateljev, med katerimi sta inženir iz Bagdada in fizik iz Damaska, se je lotilo prostovoljnega dela. V zahvalo. Iz sočutja. V šolah urejajo cvetlične grede, v domu za ostarele opravljajo manjša popravila. 

Televizija poroča o skupini Refugee All Stars: da preženejo dolgčas in iz veselja do glasbe je nekaj Iračanov ustanovilo skupino, s katero za navdušeno občinstvo nasto- pajo v kulturnem centru Cultuurfabriek. Njihova glasba je zmes različnih slogov. Različne tradicije Bližnjega vzhoda in Balkana združujejo v edinstveno glasbeno mešanico. Šele začeli so. Na balkanski poti se zvrsti toliko različnih glasbenih slogov. Repertoar Refugee All Stars lahko z leti postane še bogatejši.

Sam sem v zadnjih letih večkrat potoval po balkanski poti. Bilo je enostavno: moj pristni potni list je prepustnica, ki mi omogoča prehod skoz vse hodnike evropskega labirinta in še veliko dlje, na da bi mi bilo za to treba kdajkoli karkoli storiti. Prijavim se, se pomaknem do varnostne kontrole, vstopim, čakam, berem knjigo. Moja potovanja: oblika počitka. Visim v zraku. Preden ob nenehnem brnenju boeinga zadremam, še slišim hosteso, ki pove: »There are no sandwiches on this flight. We’re sorry for this grave inconvenience.«

Zadnjič, za novo leto, sva s prijateljico obiskala Ljubljano. Mesto je bilo okrašeno, ob reki so se vile vrste neštetih stojnic, kjer so prodajali dišeče sveče, kitajske čepice in copate iz zajčje kože. Mrzla sapa je puhtela nad ljudmi, ki so klepetali v skupinicah, se smejali ali plesali na novoletne hite. Na neki stojnici sem si kupil volneno kapo, da me ne bi zeblo, in spat sva šla v sobo, kjer sva stanovala, nad gledališčem, kjer je bila tisto popoldne predstava za otroke.

Medtem ko sva spala, je južno mejo dežele na sloven-sko-hrvaškem mejnem prehodu v Dobovi prestopilo okoli dva tisoč ljudi. Verjetno so se prej ustavili v Srbiji in trčili ob ograjo na meji z Madžarsko. Ne da bi to opazil, ne da bi to opazil kdorkoli v Ljubljani, je slovenska oblast ljudi z vlaki ali avtobusi prepeljala v sprejemne centre na severu države, bliže Dunaju, od koder so pozneje najbrž odpotovali proti Nemčiji ali kateri drugi državi znotraj Schengena, z vlaki, če so imeli srečo, peš, če je bilo treba.

V Ljubljani jih nisem videl. Za nas so ostali nevidni. O njih se je navadno govorilo kot o naravni katastrofi. Plimi brez morja, poplavi brez naliva. Prebral sem nekaj zgodb, poročil prebivalcev v neposredni okolici balkanske poti, v Sloveniji ali drugod. Nekateri prebivalci so nepričakovano naleteli na nekaj teh migrantov. Neki mož na robu gozda je z baterijo posvetil v temen obraz Afganistanca, da je prebledel. Dal mu je jesti in poklical policijo.

Težko sem si ustvaril sliko o trenutnem stanju v Sloveniji. V neki kavarni na Mestnem trgu sem v časopisu prebral zadnje krute podatke: 300.000 migrantov je v deželo vstopilo, v Sloveniji jih za azil ni zaprosilo niti sto. Zakaj ni hotel nihče ostati v Sloveniji, se je spraševal novinar. V drugih časopisih sem bral poročila o zapiranju meje in o protestih, ki jih je to izzvalo pri tamkajšnjih prebivalcih. O dejstvu, da je bila bodoča žica z britvicami za nove barikade izdelana v nekem madžarskem zaporu. O nemoči slovenske vlade, ki se zgolj odziva na kaos, ne da bi se vsaj potrudila doumeti celotno situacijo. Slišal sem, da je slovenska policija oktobra približno tisoč beguncev prepeljala v vasico Paradiž. Kako čuden mora biti občutek, ko na meji Evrope naletiš na vas po imenu Paradiž. Bral sem o nevladnih organizacijah, ki so v Dobovi delile hrano. Delili so lončke s čokoladnim namazom neke davne jugoslovanske znamke Eurocrem. Kako čuden mora biti občutek, ko na meji Evrope dobiš v roke čokoladni namaz po imenu Eurocrem? 

Pogovarjal sem se z dvema mladima slovenskima mamicama. Nista prenesli televizijskih posnetkov migrantov z otroki, ki so morali prebresti mrzlo reko, da so prečkali mejo. Nista vedeli, kaj naj si o vsem skupaj zares mislita. Kaj pa naj bi človek rekel? Ob dejstvu, da se lahko vse tako hitro spremeni, v manj kot letu dni? Ob lanskem božiču še ni bilo govora o migrantih, sta mi povedali. Ob lanskem božiču vlada morebitnim migrantom ne bi branila vstopa v državo. Za nov problem gre, ki vendarle ni nov, sta dejali. Celotno dogajanje sta primerjali z begunci v času vojne v Bosni ali v času kosovskega konflikta, ko so ljudje z različnih koncev nekdaj skupne dežele hoteli ostati v Sloveniji, ker jim ni bila tuja, saj je bila nekdanja jugoslovanska republika. Toda sedanji migranti hočejo naprej. Torej sploh niso slovenski problem. Ali pač? Zmedeno sta se spogledali. Ja, sta se strinjali, kljub vsemu so tudi slovenski problem.

Od njiju sem še izvedel, da ne smem govoriti o ograji. To ni ograja, pač pa »tehnična ovira«, se je odločila slovenska vlada. Mogoče je s takšno jezikovno rešitvijo želela omiliti politično tragiko, ki leži zadaj, sta se spraševali mamici. V Ljubljani je bilo megleno, napovedovali so obilne snežne padavine. Sneg bo zabrisal meje in vse bo belo kot nepo- pisan list. Gledali sta skoz okno in v belini tam zunaj sta videli svoje otroke kot vojne begunce. Sence v enklavi. Ne tukaj ne tam. To ju je spravljalo v obup in žalost.

Mamici se nista odpeljali na mejo, da bi se na lastne oči prepričali, kaj se tam dogaja. Vedeli sta le, da vlaki in avtobusi ponoči prevažajo migrante z ene na drugo stran dežele. Slišali sta tudi za prebivalce ob meji, večinoma kmete, ki malodušno spremljajo novo politiko. Problem niso migranti, pravijo obmejni prebivalci, ampak politiki, ki so se odločili, da bodo na mejo postavili tehnične ovire. Že leta in leta živijo tukaj in vseh težav z mejo imajo vrh glave, tudi brez migrantov. Sprva je bilo celotno območje del Jugoslavije in med republikami ni bilo meja; potem je država razpadla, izbruhnile so vojne in meja je postala bolj otipljiva. Še nekoliko pozneje se je dežela pridružila Evropski uniji. In zdaj se ponovno ločujemo. Skupaj, narazen, skupaj, narazen. Nič ni tako naporno kot vnetljiv odnos s sosedo. V zadnjem času je žrtev nove bodeče žice celo njihova živina. Tudi to je Evropa: sestradana živina na mejah. Nekateri obmejni prebivalci imajo del zemlje na drugi strani žice, kamor nimajo več dostopa. Zato so organizirali protest. Aktivisti so tehnično oviro okrasili z božičnimi okraski. Nekaj skupin je igralo odbojko: vsaka ekipa je stala na svoji strani žice. Tvegana igra: žoga, ki se dotakne mreže, je za vedno izgubljena. 

Poslušal sem različne zgodbe in pozneje razmišljal o njih, ko sem se sprehajal mimo stojnic ljubljanskega novoletnega sejma, imperija kuhanega vina in sladkorne pene. Na mostu sem videl moškega in žensko, ki sta se strastno poljubljala, široko razpirala usta v nepotešljivi sli. Razmišljal sem o mejah, ločitvah in ponovnih združitvah. Tragika in užitek. Spomnil sem se tudi »Campa dei fiori«, ne trga v Rimu, pač pa pesmi Czesława Miłosza o prešernem veselju na semnju v Varšavi poleti 1943, ko je gorel geto in je topel veter iz njegove smeri privzdigoval krila deklet na drugi strani zidu.

V Ljubljani nisem opazil nobenih migrantov iz Sirije. Edini pregnanci smo bili midva z mojo drago in podhlajeni italijanski turisti, ki smo iskali zabave med novoletnimi prazniki.

Razmišljal sem o domu.

Ironija zgodovine hoče, da je bila v Sijseleju na terenu, kjer se je leta 1952 nastanila belgijska vojska, nekdaj vrtnarija in drevesnica: Vrtnarska družba Flandria, ustanovljena leta 1909. Na tem mestu, na istem območju in za isto žico, za katero so danes našli začasen dom številni prosilci za azil in kjer so se nekdaj vojaki maskirali za uprizoritev spopada v močvirju, so se nekoč raztezala polja s krizantemami in akacijami. Pred mrazom zunanjega sveta so rože varovali rastlinjaki. Zmeden sem nad ironijo in nad dejstvom, da hočem v tem na vsak način razbrati neki pomen. Ali je na primeru tega kraja mogoče povzeti dogajanje zadnjih sto let? Takole, na primer: rože med obema vojnama, orožje v času hladne vojne, ljudje brez domovine v zgodnjem enaindvajsetem stoletju.

Flandria – govorimo o času mojega deda. O njem mi je pripovedoval, ko sem kot otrok z roko v roki stopal z njim po cesti k Staremu rotovžu, kamor je hodil kvartat s peščico svojih mladostnih prijateljev. Ko je bil mladenič, so skoraj vsi v Sijseleju delali v Flandrii. Zvenelo je idilično. Danes dvomim, da so bile delovne razmere tam res tako sijajne, a kot otrok sem neizpodbitno verjel v idilično podobo cvetlične vasice iz dedove mladosti. Kot mlad fant naj bi šel tja v službo, tak je bil načrt. A potem se je njegovo življenje obrnilo na glavo, pri rosnih devetnajstih. Druga svetovna vojna je bilo oddaljeno in mračno dejstvo, toda okupacija konkretna, in moj ded ter še nekaj njegovih bodočih kvartopirskih prijateljev so se znašli v Nemčiji na prisilnem delu. Po nenadni smrti svoje mame se je vrnil v Sijsele, potovanju z vlakom je sledilo osemnajst mesecev skrivanja v krhkem zavetju izpostavljenega zahodnoflamskega podeželja: lope, polja, gozdovi. Tudi to je bilo neke vrste zatočišče.

Pravzaprav vse skupaj ni tako novo. Tudi takrat je v Sijsele naplavilo svet.

Povsem običajna situacija se lahko povsem nepričakovano iztiri. V nekem trenutku je vse mirno, samo trenutek zatem pa se vse razleti. Tudi sam bi bil lahko nočni popotnik, kot je nočni popotnik lahko kadarkoli kdo drug. Pri čemer zdaj potovanja dostikrat ne dojemaš več kot čudež. Ne preplavi te več vznemirljivi občutek sreče niti strah. Vsake toliko slišiš govoriti o kom, ki otrpne od strahu, takoj ko stopi v letalo, tako kot včasih slišiš govoriti o ljudeh, ki drhtijo od užitka, ko zapeljejo v najnevarnejši ovinek na borderski progi. A nič ni tako zloveščega kot perverzna napetost, ko se soočita politik in tihotapec z ljudmi. Nič ni tako varljivega kot misel, da boš nekje čisto zares dobrodošel. Da lahko hišo, ki si jo moral zapustiti, zamenjaš za boljšo hišo. Ko enkrat odideš, se domov ne vrneš več.

Kako lahko človek mentalno in fizično zdrži takšne ovinke na poti skozi zmedeni svet? Če te poti sam nisi opravil, na to vprašanje najverjetneje ne moreš odgovoriti.

Razmišljam o Abdulu Rahmanu Harounu, možu iz Sudana, ki je poleti 2015 prehodil pot od Calaisa do Anglije, petdeset kilometrov peš skoz predor pod Rokavskim prelivom, skoz isti predor, ki je bil nekdaj simbol razcveta povojnega sodelovanja med Francijo in Anglijo, skoz isti predor, ki je danes verjetno eden najbolj varovanih krajev v Evropi. Petdeset kilometrov teme, nenadoma pa luč na drugi strani. Morda je takrat za hip verjel v povojne sanje evropske integracije. Mislim si, da ga je takrat za hip res obšel vznemirljivi občutek sreče. Ki pa mu je verjetno sledilo razočaranje.

Zdaj nisem na poti. Doma sem. V svoji hiši. Sedim v svoji sobi. In s tem ne mislim na svojo najstniško sobo v Sijseleju, ampak na delovno sobo v Bruslju. Naključna nedelja sredi zime. Piše se leto 2016. Zrem v melanholično sivo nebo in ulice, ki jih je izpraznil dež in odsevajo v svetlobi uličnih svetilk. Po radiu poročajo o napetostih v sprejemnem centru v Calaisu in o človeka nevrednih življenjskih razmerah v drugih bednih zatočiščih v okolici. Poročila o zakrčenem čepenju v blatu, o strategiji, ki se ne premakne nikamor. Naklonjenost migrantom je sumljiva, pravi neki politik. Begunstva ne gre spodbujati, pravi. Ugibajo o številu migrantov, ki so še na poti. Ton poročevalca namiguje na zadrževano dramatičnost. Govori o valu, o poplavi, o naravni katastrofi. O Sijseleju ni novic. Nobenih poročil o morebitni rešitvi konfliktov v deželi izvora.

Spet si zavrtim Talking Headse, »Life during Wartime«. Dolgo je že tega. Skladba pripoveduje o nekom, ki nekaj dni preživi ob arašidovem maslu v od vojne uničenem New Yorku. Piše se leto 1984. This ain’t no party. This ain’t no disco. This ain’t no foolin’ around.

Nekoč bomo sedanje obdobje dojemali kot poglavje v zgodovinski čitanki, pričanja azilantov v Evropi bodo del oral history zgodnjega enaindvajsetega stoletja: zgodbe o izgubljenem upanju in izgubljenem domu, o sramu zaradi neuspešnih politikov in o pomenu solidarnosti. O vojni, o sreči in žalosti ob pobegu.

Pozneje, čez nekaj let.

Trenutno pa obstaja samo sedanjost. 

 

* Prevod: Mateja Seliškar Kenda

* Esej je bil napisan za festivalski fokus Prišleki letošnje Fabule.

* Esej je bil prvotno objavljen na spletni strani Airbeletrina in ga na našem portalu objavljamo z dovoljenjem uredništva.

* Peter Vermeersch je profesor politologije na Univerzi v Leuvnu. Pri delu se ukvarja predvsem z etnično mobilizacijo, politiko manjšin in nacionalizmom v centralni Evropi in na Balkanu. Je avtor knjig The Romani Movement: Minority Politics and Ethnic Mobilization in Contemporary Central Europe in The Peace Front: Ethnic Conflict and International Intervention. Članke objavlja v številnih priznanih akademskih revijah. Je član odbora flamskega PENa, objavlja eseje z vseh področij znanosti.

* Foto: bobbystrobeck