Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteProblem hlastanja po oblasti je večno vprašanje. Kaj človeka žene, da zavlada? Pa naj si bo to v svetu stanovalcev bloka ali pa bodisi na čelu Združenih držav Amerike? Je res vedno denar poanta? Postavimo se lahko v kožo osnovnošolca, kateremu kot predsedniku razreda ni obljubljena nikakršna vsota denarja, niti drugi posebni privilegiji. Piše Nejc Furlan.
Macbeth je dramska mojstrovina, ki večno preveva vse pore družbene situacije. Svet je vedno poln Macbethov, ne naveliča se jih, brez njih bi bil osiromašen delovanja resnice in pravice. Brez njih ne bi bilo protestov, ne gradiva medijem, ne inspiracije umetnosti, ne kamen spotike ali službe pravičnikom, brez njih ne bi bilo preiskovalnih uradov, ne sindikalnih bojev, brez njih bi bil svet zgolj gibalo nujnega, ne pa tudi vznemirljivega - hrane mnogim. Skoraj nemoralno je trditi, da bi bil svet brez njih dolgočasen, a kot kaže, je to resnica, da brez nje same, bi svetu vladala dolgočasna pravica.
Problem hlastanja po oblasti je večno vprašanje. Kaj človeka žene, da zavlada? Pa naj si bo to v svetu stanovalcev bloka ali pa bodisi na čelu Združenih držav Amerike? Je res vedno denar poanta? Postavimo se lahko v kožo osnovnošolca, kateremu kot predsedniku razreda ni obljubljena nikakršna vsota denarja, niti drugi posebni privilegiji. Je zgolj to, da reče doma, da je "ta glavni", da se pohvali pred drugimi, kasneje pa sam sprevidi, da če kolikanj trezno razmišlja, bi se te funkcije otepal. Preprosto, ker je to bolj kot ne, samo neka bedna bližnjica za pumpanje ega. Še blagajnik ima več dela. Ta funkcija ima neprimerljivo nične vzvode moči proti svetovnim, kontinentalnim, državnim ali dovolj že lokalnim in četrtnim. A vendar je pomembna, ker si predsednik, ker se samozavest poveča. Vsak se čuti dolžnega, da vlada nekje.
Macbethu oblast prerokujejo čarovnice, vešče. Te so glede na dramsko uprizoritveno zahtevnost, v novi postavitvi SNG Drama Ljubljana v mali Drami postavljene učinkovito. Odigrajo jih igralci, ki kasneje preskakujejo iz vloge v vlogo, kot oblastniki iz službe v službo. Iva Babić, Rok Vihar, Zvone Hribar in Klemen Janežič, so razigrani in uigrani gledališki kvartet, kateremu se lahko brez težav sledi skozi uprizoritev. Zgolj zadnji del, ko se celotno dogajanja dobronamerno in počasi razteza v napetost, a mu predolga dolžina naboj malce odžre.
Prostor je nekje v noriji sveta. Duševnega in zunanjega. Morda pa zgolj duševnega. Projekcija gorčičnih vojaških posnetkov razstreljevanja tarč (najbrž nekje na bližnjem vzhodu), je lahko del scenografije, čisto možno, pa so lahko to tudi tihe želje družbe. Eksplozije v obliki fotografij nenazadnje visijo na desni strani odra. Ta je za nas desna. Za igralce leva. Oboje je isto. Oder pa obdajajo tudi bele oblazinjene stene, spominjajoč na psihiatrijo. Vendar je scenografija uprizoritve mnogo več kot to. Ta se namreč razpase od strogo določenega odra, do dvorane ter v začetku dejanja po odmoru, celo v predverje. Dvor ni zgolj oder, je tudi parter, je hodnik, preddverje male drame. Dogajanje se tako odvrti čisto povsod, vemo, da smo v gradu. Vse je zračno.
Bojan Emeršič z veličino talenta kot godrnjavi Macbeth dokazuje, kako zelo je primeren velikim klasičnim vlogam in kar kliče po temu, da jih v prihodnosti zoper zaseda. Barbara Cerar, pa prav tako zrelo kot Lady Macbeth, karakterno in malce celo vizualno spominja na Claire Underwood iz Netflxovega paradnega konja, Macbethu precej podobne serije Hiša iz kart (House of cards). Mrtvo hladni nasmeh ubija. Hkrati je tako brez čustev in hkrati dovolj resen, da človek ne more nič slabega pomisliti o njej. Oba sta prepričljiv tandem. Z moškim rahlim omagovanjem, ko je treba začeti zares in žensko, ki ga potiska naprej.
Zakonca Macbeth postaneta povzpetnika, njuna naslada po prestolu postane njihova mala skrivnost. In če že Moliere v svojem Tartuffu pravi, da kdor skrivaj greši, sploh ne greši, se tega tudi Macbethova slepo in brez premisleka držita. Ubijeta kralja. Oblast je njihova! A sanjati o blaginji v tako uzurpirani oblasti, je že iz čisto moralnega vidika, vse prej kot idealno. Tako mine vse, kar je nekdaj bilo. Z vključno blagostanjem med zakoncema. Oblast je na koncu tako pretežka in tako predraga, zaradi nizkotnega povzpetja, da se ji ni moč predati in mirno vladati. Vse mine. Vse lepo ostane zgolj še na gramofonu, na vinilkah iz različnih zvrsti rocka 70. in 80. let. Ena sama nostalgija je potrebna, da celi rane, neuspešno, a vsaj kot morfij lajša poslednje bolečine.
Vešče, ki so v začetku napovedovale kraljevo žezlo in krono, so sedaj tista obupna preganjavica, ki nenazadnje teži slabo vest Macbethu na večerji, ki je v novi postavitvi izredno domiselno uprizorjena takoj po odmoru, ko ostanejo zavese na vhodih v dvorano zaprte in se dejanje preseli za par hipov v preddverje. Gledalci uprizoritve tako nehote postanemo sami dvorjani, Macbethovi gostje. A hkrati v zraku vlada zadušljivo ozračje poteptanega zla. Še največja tragična oseba postane tako Macbeth. Lady Macbeth pa pravzaprav vzvod in gibalo vsega. Ta postane ob Macbethovem omahovanju celo sitna, trmasta, nejevoljna, željna nadaljnjega vladanja, oblasti, spletk.
Kakor začnejo, tako tudi zaključijo vešče. V naravnih, naturalističnih podobah divjih živalih. Narava na koncu prevzame in po svoje popravi tisto, kar si je človek vzel po svoje.
Igor Pison še enkrat več dokaže, da je kot režiser, še ena velika perspektiva na obzorju slovenskega gledališča. Morda kakšno negodovanje, zakaj ni uprizoritev postavljena na veliki oder, ki pa je na koncu pravzaprav brezpredmetna. Saj se Shakespeare in ekipa z enim od svojih največjih del in z več intime (nenazadnje je to tudi drama o intimi) na bolj alternativnem malem odlično odreže.
* Kolumna izraža avtorjevo osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.
* Foto: Peter Uhan / SNG Drama Ljubljana