Najprej se je treba predstaviti, tako kot na srečanju anonimnih alkoholikov. Lovci imajo z njimi kar nekaj skupnih poglavij pijančevanja, česar marsikdo v Sloveniji ne more zanikati.

Sem vnukinja pokojnega lovca iz lovske družine Suha krajina. Še preden sem razčesavala barbiko, sem loščila puško in štela šibre v škatlici. Na vikendu se je vedno našlo kakšno pero ali naglavno okrasje gozdne živali. Moj dedek je imel zeleno lovsko uniformo, ki jo je ponosno nosil. Jaz sem bila ponosna nanj, ker je bil zame najljubša oseba na svetu.

Nisem marala, da je hodil na lov, kjer so vedno popivali z lovskimi tovariši in se hvalili s tem ali onim odstrelom. Ne morem reči, da mi je bilo takrat žal mrtvih živali, ker bi bila to laž. Vendar sem kot znanju predana šolarka kmalu ugotovila, da njihovo »delo« ni potrebno. Srne, gamsi, fazani, medvedi, race in divji prašiči niso enako kot okupatorjevi tanki. Človek ima intelekt in živali lahko preusmeri, da si zagotovi varnost. Odstrel živali, razen v primeru stekline in hude napadalnosti, kaže na pomanjkanje znanja o živalih, da ne govorimo o odsotnosti poguma.

V garaži imam še vedno leseno palico, s katero je dedek »premagal« medveda na Dolenjskem, članek o tem je izšel v Jani, izrezek še vedno hranim. Dedek je bil po dogodku šokiran in hkrati zelo zadovoljen. Priboril si je idealno zgodbo za v vaško gostilno, kjer je, kot kakšen Močilnar razkladal, da je ušel medvedu. Če bi rešil poleg sebe še košaro jurčkov, ki jo je med begom izpustil v medvedovo zabavo, bi bila zgodba zanj popolna. Dedka sem oboževala, zato vem, da lovci niso vsepovprek slabi, kar ne opravičuje lovske dejavnosti, ki je nepotrebna in zločinska do živali.

Zdaj beremo, da je mlad medved ugriznil lovca v nogo in zato ga nameravajo ustreliti. »Intervetna skupina in izredni odstrel« se sliši nadvse argumentirano, čeprav gre za načrtovan umor mladega medveda, ki je napadel lovca na svojem življenjskem območju. Ni prišel na njegov dom, pozvonil in vprašal, če je lovec doma. Žena je lovca poklicala, nakar mu je »zver« zasadila zobe v nogo in se nato pognala v dir. Takšen dogodek bi bil precej nevljuden od medveda, se pa ni zgodil. Lovec je šel na dom medveda. Odrasel človek, ki s puško strelja za zabavo, ne zato, ker je ogrožen ali lačen, počne vse v nasprotju z moralnimi načeli sodobne družbe. Tega se mora zavedati in zato sprejeti odgovornost. Umor živali zaradi nahajanja v njenem (!) življenjskem prostoru ni in ne sme biti rešitev v 21. stoletju, ko izumira vse, kar leze, gre ali raste.

Živali so del narave, ki jo moramo varovati in morda se kakšnemu območju tudi izogibati. Zakaj mora biti vse na razpolago le ljudem, ki smo znani uničevalci? Za varnost naselij pred medvedi znajo ustrezno poskrbeti biologi in ekologi, ne lovci. Namera, da se mladi medved umori, kaj bomo komplicirali, kajne, je znak nesposobnosti lovcev in družbe kot celote.

Ranjenemu lovcu želim uspešno okrevanje, predlagam, da puško zamenja s fotoaparatom in pohodnimi palicami in za vsak primer sprejem za medveda.

To poletje čisto zares ne potrebujemo še ene žrtve, četudi je bolj kosmata.

* Članek je bil prvotno objavljen na spletnem blogu Zdravo Slovenija in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj