Preden se oglasi kdo, ki me bo naduto in pokroviteljsko vprašal, ali imam otroke, da si drznem sploh govoriti o tem – ne, nimam jih. A žal biti starš nima nobene povezave s tem, ali ima nekdo kaj pojma o dobri vzgoji (razen, če morda kdo želi trditi, da bo skupaj 30-letni par (15+15) ki pridela otroka, samo zaradi tega vedel več o vzgoji od posamezne/-ga npr. 30-letnika/-ce, ki dejansko že uporablja možgane, čeprav slednji/-a lastnih otrok še nima. Vsi poznamo koncept slabih navad in dolgoročno škodljivih bližnjic, ki jih lahko pridobimo pri učenju nečesa novega brez strokovne pomoči. Le zakaj je tako težko priznati, da isti koncept lahko velja tudi pri starševstvu?

Če menite, da je “par vzgojnih” zakonit pristop, vas vabim na obisk, da jih uporabim na vas, dokler ne spremenite mnenja.

Danes sem na Fejsbuku zopet zasledil opravičevanje/upravičevanje »par vzgojnih po riti«, češ da v tem primeru ne gre za zlorabo/pretepanje/fizično nasilje nad otrokom. Podobni miselni procesi nikakor niso nič novega in običajno padejo iz ust tistih, ki so sami bili deležni tovrstne vzgoje. Osebno pri tem pomislim na racionalizacijo neprijetnih in v tistem trenutku nerazumljenih dejanj staršev kot obrabni mehanizem, ampak OK. Bolj kot to mi je zanimivo dejstvo, da nihče od teh staršev očitno niti ne pomisli na dve, po mojem mnenju na ves glas kričeči točki:

• Pri fizičnem kaznovanju (oz. kakorkoli mu že sami »politično korektno« pravite), gre za uporabo bolečine z namenom spremembe vedenja, pri čemer se prejemnik bolečine nima niti najmanjše možnosti pred njo ubraniti.
• Gre za početje, ki bi bilo med dvema odraslima osebama v primeru prijave Policiji obravnavano kot fizični ali celo spolni napad.

Pomislite, drage dame, kako bi reagirale, če bi vas vaš šef, ko bi v službi nekaj naredile narobe, poklical v svojo pisarno, vas prijel tako, da se ne bi mogle braniti, vam proti vaši volji slekel/dvignil hlače/krilo in vas našeškal? Ali pa vas enostavno klofnil okoli ušes? Bi tudi v tem primeru trdile, da ne gre za zlorabo, tako ali drugačno, ali bi nanj spustile vse od kadrovske službe pa do Policije in celotnega sodnega sistema?

In vi, dragi gospodje, ali ne bi bilo prav čudovito vzgojno, če bi vam »moški begajoči uč« na cesti ušel na dekolte prelestne mladenke v družbi težkokategornega svetovnega prvaka v boksu, ki bi se odločil, da vas bo malce »prevzgojil«? Gotovo bi se na poti na urgenco strinjali, da je bil v svojih dejanjih popolnoma upravičen?

Da ni primerljivo, pravite? Zakaj ne? Točka 1 – prizadejana je bolečina z namenom spremembe vedenja v bodoče. Drži. Točka 2 – ko to kdo počne lastnemu otroku, se mu/ji zdi popolnoma neproblematično, če bi to kdo naredil njemu/njej, pa gre za kaznivo dejanje.

Če kdo želi morda zagovarjati trditev, da je pomembna količina bolečine, ga/jo vabim, da mi pove, kakšna je ta še sprejemljiva količina, da jo uporabim na njem/njej, dokler ne spremeni mnenja.

In, kot zanimivost, fizični del pranja možganov deluje na identičen način.

Aja, otrok baje ne razume drugače? Seveda …

OK, pri tem vam zelo pogojno priznam delno upravičenost. Ampak zgolj pogojno in zgolj delno, saj tudi tukaj zeva ogromna luknja. Če je otrok še tako mlad, da nečesa ne more dojeti razumsko, je vzpostavitev asociacije med npr. kombinacijo pletilke in vtičnice z bolečino daleč najlažja in najhitrejša rešitev, ki zahteva daleč najmanj truda. »Baby-proofing« stanovanja navsezadnje ni niti hitra niti poceni zadeva.

Po drugi strani pa še psa lahko tudi brez bolečine prepričate, da neha gristi električne kable. Le več potrpljenja je potrebnega. Poleg tega se gre vprašati, ali ni težava v tem, da ima otrok resnično tako malo kakovostne mentalne stimulacije iz okolja, da mu je početje »neumnosti« najbolj zanimiva reč.

Najbolj ironično pri vsem tem pa je, da otrok, ki nima dovolj razvitih možganov, da bi dojel razlago, zakaj nečesa ne sme, ne bo dojel niti povezave med nekim svojim dejanjem, ki se je zgodilo pred dolgo dolgo minuto, in nenadno fizično bolečino, ki mu jo boste prizadejali. In če mislite, da razlaga, da bo zdaj našeškan zato, ker je »pred pol ure naredil X«, ne bodo zgolj besede v veter, očitno menite, da ima dovolj mentalne kapacitete, da razumsko dojame kavzalnost. To pa pomeni, da s fizičnim kaznovanjem izbirate bližnjico, ki je lažja zgolj za vas same.

Kot rečeno, pogojno in delno upravičenost fizičnega kaznovanja priznavam zgolj v primeru, ko gre za vzpostavljanje negativne asociacije za določeno dejanje, ki bi imelo bistveno hujše posledice za zdravje otroka od same kazni, pri čemer mora biti kazen izvedena praktično v trenutku, ko otrok nekaj hoče narediti. Psihični teror stavkov, kot je npr.: »Samo čakaj, da očka pride domov,« pa je po mojem mnenju tako ali tako primerljiv z obsodbo na vislice, ki bo izvršena na obsojencu nepoznan dan – morda jutri, morda čez X let, ampak o tem več drugič.

»Po domače« povedano, dokler otroka ne moremo vzgajati na človeški način, ker je na možganski razvojni stopnji primerljivi s psom, se držimo tudi pravil, ki veljajo za to razvojno stopnjo.

Dragi starši, vem, da imate svoje otroke najraje na svetu. Zato se vprašajte, ali resnično želite prizadejati bolečino temu bitjecu, za katerega ste prav vi cel svet in ki je, poleg – upam – vaših staršev edino živo bitje na vsem svetu, ki vas ima brezpogojno rado?

* Članek je bil prvotno objavljen na avtorjevem spletnem blogu in ga objavljamo z dovoljenjem uredništva. Vabljeni k branju tudi ostalih vsebin na omenjeni spletni strani.

* Kolumna izraža osebno mnenje in ne odraža nujno mnenja spletnega portala Lokalne Ajdovščina.

Deli Nazaj