Če bi morala vse spraviti v en stavek bi rekla: »Pokončen, delaven, veren, Slovenec z veliko začetnico, ljubitelj umetnosti, mož beseda, predvsem pa gostoljuben in ustrežljiv.« Človek preprosto ne more sprejeti, da mu ni uspelo. Šele danes se zavedam, da je bilo v zadnjih mesecih veliko trpljenja, vendar ga je z gorjansko trmo potlačil pod mejo mogočega ter bil na uslugo vsem, prijazen in nasmejan kot v najlepših časih. Ko smo izvedeli za bolezen smo ga vsi vprašujoče gledali, on pa je modro ponavljal: »Boril se bom kakor lev, če pa ne bo uspelo bom sprejel Božjo voljo« in dodal »ni druge«. Ko nam je zaupal diagnozo ni dovolil pomilovanja, temveč je nadaljeval »Prosim, naj to ne vpliva na kolonijo, peljite Sinji vrh naprej.« O poti na Golnik in v Ljubljano je govoril, kot da gre tja obiskat prijatelje, ki se tako trudijo. Letošnja 24. delavnica Slovenija odprta za umetnost in 22. mednarodna likovna kolonija Umetniki za karitas je imela pridih bolezni, v očeh Irme in otrok smo videli skrb, v Hieronimovih pa skoraj posmeh, kot bi hotel reči: »Ne skrbite zame, vi peljite svoje delo naprej.« Ob umetnikih in umetnosti je vsa leta pozabil nase, saj je njegova duša vriskala ob vsaki novi sliki, ob  vsaki novi koloniji. Res je bil vzgled pogumnega človeka, na vseh področjih, razen, ko je bilo potrebno kaj povedati v mikrofon. Takrat pa je prosil naj ga pustimo pri miru in če je že popustil je bil na koncu bolj poten, kot da bi požagal pol gozda. Mislim, da tudi zaradi tega ni prišel na podelitev letošnjega priznanja občine Ajdovščina, čeprav mu je to veliko pomenilo. Danes razumem, da morda ni prišel tudi zato, ker je hotel pokazati, da je za njim družina, ki lahko Sinji vrh pelje enako dobro naprej.

Hiša na Sinjem vrhu ni bila le gostišče, prenočišče in atelje, temveč dom za vse, ki so prihajali in se radi vračali. Ob pogledu na številne slike, ki krasijo Sinji vrh nam je vsem jasno, da so jih tam umetniki pustili samo zato, da se bodo nekega dne vrnili. In veliko jih je bilo, iz celega sveta, iz vseh celin in na ta način se je Sinji vrh, naša dolina in celotna Slovenija zapisala med svetovne bisere narave in gostoljubja. Tudi, če je bila še tako velika gužva, si je Hieronim za vsakega gosta vzel čas in povedal kaj prihaja iz Irmine kuhinje, zraven pa vsaj še trikrat vprašal, če je prav. Hieronim hvala.

Še veliko se bomo pogovarjali o srečnih časih na Sinjem vrhu, kajti, ko smo z Umetniki za karitas začeli je imel Hieronim komaj 35 let, poln moči, idej in volje. Skupaj z Irmo sta omogočila razvoj Sinjega vrha in vzgojo otrok. Ni jima bilo lahko, ob vseh polenih je le zamahnil z roko in rekel: »Saj veste, da v domačem kraju ni nihče prerok.« In prav vera v Boga in v dobro človeka je bila tista, ki si jo pri Hieronimu zaznal v mislih, besedah in dejanjih.

In po njegovih dejanjih smo ga poznali. Bogu hvala zanj, trudili se bomo, da bo njegova 'duhovna oporoka' živela in peljala Sinji vrh naprej. Hieronim želimo ti večni mir in pokoj v sinjih višavah, včasih pa poglej dol na tvoj vrh, ki si ga tako ljubil. 

* V starosti 57 let je umrl Hieronim Vidmar s turistične kmetije Sinji vrh. Družina Vidmar je ob letošnjem prazniku Občine Ajdovščina prejela najvišjo občinsko nagrado, petomajsko priznanje - ob 25 letnici - za bogatenje turistične ponudbe ter kulturnega življenja Gore in širše. Družini Vidmar izrekamo iskreno sožalje

* Foto: Sinji Vrh

Deli Nazaj