Še nedavno – preden je poezijo in beletristiko zavzel lik mačkastega in hiperintelektualoidnega urbanega dolgočasneža – je v literaturi in s tem v neki splošni kulturni zavesti vladal arhetip povratka v kmečko idilo, kjer človek in narava v meta in fizični harmoniji občujeta in rojevata zdrave necepljene in nemelanholične sadove. Nazaj v planinski raj! Nazaj v nedolžnost in preprostost, nazaj k zemlji, k živalim, k pristnim odnosom. Nazaj tja, kjer je človek gospodar svoje zemlje, kjer mu ni treba poslušati galame albanskih otrok, ki pod oknom igrajo nogomet, in čudne glasbe sosedovega sina, ki se baje bavi z mamili.

Mogoče dejstvo, da imamo v šolskem kurikulumu preveč te prve, bolj zgodnje literature, in praktično skoraj nič druge, poznejše, – ali pač dejstvo, da je standard blokov za srednji sloj v slovenskih urbanih središčih na ravni projectsov, kamor so Američani strpali revne črnce in Francozi Alžirce – botruje temu, da ogromno ljudi načrtuje ali pa vsaj sanjari, da bi se preselili ven iz mesta, nekam »na samo«. In to niso le novopečeni starši, ki hočejo v zavetju Alp ali na obronkih Krasa, v varnem zavetju pred dekadenco in cinizmom mest, vzgajati svoje nedolžne mladičke, temveč se ta refleks pojavlja tudi pri (samskih!) dvajsetletnikih, takih, ki se že tako in tako pritožujejo, da se v njihovem kraju nič ne dogaja.

Vendar se tu ne bomo ukvarjali z osebnim vidikom bežanja »na samo, na svoje«. Ne bomo se ukvarjali s tem, kako je pretrpeti šum albanskih otrok in čudno glasbo tistega mladega mamilaša bistveno lažje kot pretrpevati naravne ujme, mrgolazen, vlago in največjega med sovražniki – položnice za gretje!!! Gre za nekaj bistveno večjega, in to je, da ima fiksna ideja vrnitve v planinski raj neverjetne okoljske in socialne razsežnosti.

Namreč, vsakemu, ki mi sanjavo pravi, kako se želi preseliti v kakšno »hiško sredi ničesar«, rečem, da bo, če bo v ta idilični nič in odklopljenost od sveta odšel sam, zdržal brez internetne povezave največ tri dni, če bo odšel z boljšo polovico, pa najbrž še kak dan manj. Argument, da lahko danes opravljaš skoraj vsako delo od kjerkoli in da ti zato ni treba več bivati v urbanih središčih seveda drži, vendar pod pogojem, da se tisto, pred čimer bežiš – pred državo, pred civilizacijo, pred korporacijami – širi na vsak kvadratni meter samotnih alp, zelenih gozdov in obronkov Krasa. Ker sodobni povprečni človek, ki želi v samoto narave, ni podoben Robinsonu Crusoeju, temveč prej Mohamedu, ki ne gre do gore, temveč zahteva od gore, da pride do njega. Eden izmed razlogov, zakaj je pri nas pobeg iz civilizacije v planinski raj tako popularen in dostopen, je seveda tudi zato, ker ima po zakonu vsaka zazidljiva parcela pravico (!!!) do osnovne javne infrastrukture oz. po domače: država mu mora speljati vodovod, elektriko in telefonski kabel.

Seveda pa naši iskalci samotnega raja povečini niso ljudje svobodnih poklicev – ti morajo namreč za preživetje viseti v centru Ljubljane, čim bliže pristojnemu ministrstvu. Tudi preživeti z zemljo in bližnjim gozdom ne znajo in niti ne želijo. Zato začenjajo svoj beg v samoto kvantificirati v minutah do delovnega mesta. Tako so vsi »le pol ure iz Celja«, »le dvajset minut iz Nove Gorice«. Ker pa je vsak našel neko luknjo ali grapo, da si je postavil svojo hiško, se niti javnega prometa ne more normalno organizirati. Tako je treba graditi ceste in ceste in obvoze, vsakemu naravnost do hiše, da mu kakšna pravica ne bo ogrožena. In seveda en avto za očeta, ki dela na ministrstvu v Ljubljani, drugi avto za mamo, ki dela v idrijskem Kolektorju. Seveda otroke lahko vzame s sabo in jih pelje v šolo. Vendar sin zraste in se ne more ravno spečati s hčerko soseda, s katerim smo itak skregani. Zato pa najprej motor, potem pa še en avto, zakaj pa ne, avtocesta med Ljubljano in Portorožem je le streljaj od našega planinskega raja. A vendar, kako si lahko naš prebežnik ob današnjih cenah goriva, da ne govorimo o cenah gretja, ki so bistveno višje in bistveno bolj potratne od tistih v bloku (ti se med seboj lahko grejejo), ta luksuz sploh privošči? Seveda je odgovor skrit v mali pogruntavščini, imenovani »potni stroški«. Tako bosta zakonca, ki se v službo v Ljubljano skupaj v avtu pripeljeta iz Baške grape, poleg celotne infrastrukture, ki jima jo nudi država, dobila v potnih stroških še skorajda celo plačo, njihov sin pa možnost subvencije za študentski dom, medtem ko sin njunega sodelavca – tistega, ki se vsak dan vozi s kolesom v službo – te pravice ne bo imel.

In tako z begom v planinski raj slovenska urbana središča ne morejo nikoli zares zaživeti. Skupaj s premikanjem avta se spreminja tudi njihov urbanizem. Ker je tam v raju premalo populacije in ker večina prebivalstva tako in tako dela v urbanih središčih, se urbanizem prilagaja avtomobilskemu sistemu. Slovenska mesta postajajo vedno bolj podobna velikim parkiriščem. V urbanih središčih pa komaj da še srečamo trgovino z živili ali oblačili, saj se vse seli iz centrov, v avtom prijaznejša veletrgovska središča. Tam pa, zaradi predimenzioniranosti prostora, pridemo do nove oblike razsipnosti. Stalaže zelenjave, kruha in mesnin, ki so le psihološki trik za potrošnika. Medtem ko lahko mestni pekar ali mesar približno izračuna, koliko kupcev ima na dan, morajo trgovinski centri v vsakem trenutku ponujati bistveno večjo količino, kot bi sploh lahko bila porabljena. Večino surplusa tega obilja gre konec večera naravnost v smeti.

Ko tu pa tam vstopamo v takšna predmestja – saj to namreč niso več vasi, kot smo jih nekoč poznali, temveč zelo razsipna spalna naselja – se nam zazdi, da niso med seboj odtujeni le prebivalci, ki ta kraj opazujejo v petih korakih, ki jih imajo od vhodnih vrat do avtomobila, temveč da so v medsebojnih sporih kar same hiše. Ta je mareličasta, ona je florescentno zelena, tista se ponaša z dorskimi stebri in davidovim kipom, spet pri oni – v sušnem območju Istre ali Krasa – se lesketa čisto pravcati japonski vrt, opremljen z ribniki in lokvanji in še kakšnim kipcem Bude povrh. Takšni kraji navadno niti ne poznajo česa takega kot je pločnik ali kakršenkoli prostor za tiste, ki se ne premikajo z avtomobilom. Zakaj le? Saj se tu itak ne sme sprehajati. Lahko si predstavljamo soseda, kako se performativno nasloni na okno in budno spremlja, da uboga žival ne bo s curkom označila njegove žive meje. Brez psa pa človek itak nima kaj okoli hoditi, razen če je potepuh, špijon ali tat. Največja svetinja takšnih krajev pa je tišina. Ograja in tišina. Zato se je treba v večini teh krajev nenehno pritoževati nad cerkvenimi zvonovi, v nekaterih bolj naprednih pa so skušali z odlokom utišati tudi kravje mukanje, vsaj po 21. uri.

Prej sem določene slovenske kraje omalovažujoče imenoval z izrazoma luknje in grape. Vsaka vas v Sloveniji si zasluži spoštovanje zaradi specifične ruralne tradicije, ki se je v toliko stoletjih na tisti konkretni zaplati zemlje dogodila in razvila. Vendar, priznajmo si, te tradicije je uničila ravno novodobna ponovna ruralizacija Slovenije. Želja po samoti in bližini narave je posledično ustvarila avtocentrično in atomizirano kulturo, ki je vasi spremenila v točno tisto, pred čemer so njeni pripadniki bežali: v spalna naselja, v mrtve kraje, prenapolnjene s cinizmom in preračunljivostjo. In v vsej želji po iskanju pristnih in preprostih odnosov, je prebivalce spremenila v konzumente Tarče in radikalne tviteraše.

* Besedilo je bilo izvirno objavljeno v zadnji številki revije Razpotja. Razpotja trenutno zbirajo sredstva za svoj obstoj. Če želite podpreti kakovostna besedila, poglobljene razmisleke in skupino pametnih, kritičnih, duhovitih in prodornih ljudi, ki občasno tudi rešijo kakšno žival, vas vabimo, da jim na tej povezavi nakažete kakšen evro. V zameno boste (še naprej) na dom prejemali brezplačno revijo.

Deli Nazaj