Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteŠla sem na podstrešje. Bilo je skoraj prazno:, star zaboj ob steni, nekaj pločevinastih škatel, polomljen stol in skrinja. Obledelo suho cvetje je v šopkih viselo s tramov. Trdljave bezgove jagode so bile raztresene po orumenelem časopisnem papirju. Odprla sem skrinjo. V njej je bil porcelanast lonček, lepo poslikan s hišami, reko in mostom.
Telefon je nadležno brnel in skoraj poskakoval po stekleni mizni plošči. S pogledom sem drsela preko računalniškega zaslona do osvetljene številke. Sestra kliče. Ona ima čas; ko se zmrači, začne nadlegovati ljudi. Danes že tretjič kliče. Zelo se ji mudi prodati našo staro hišo. Saj vem, z denarjem si bo spet plačala potovanje, pa obleke. Neodgovorna, zanjo je varna prihodnost tako nekako meglena kot planet v ozvezdju Andromede. Če je tam sploh kakšen planet. Kako sva si različni. Le zakaj bi prodala hišo - staro res, a lahko še vedno nudi zavetje. Zamenjala bo dom za kratkotrajno poležavanje na peščeni obali. Ob morju polnem morskih psov.
“Hallo, draga sekica, “je zažvrgolelo iz telefona.
“Jutri pridi, da spokava tisto šaro s podstrešja, prav vsega je ful, sama ne bom zmogla. Sem se že zdilala s sosedom, da ne bo računal vožnje; če kaj rabi, naj kar pohopa. Bajto morva spraznit, da bo na ogled za prodajo. Če bo nabasana z ropotijo, bo biznis za en šit.”
“Marčela, saj sem ti že rekla, da se s prodajo ne mudi. Kakšne stvari bi sama vzela, veš, da so starine dragocene. Saj hiša niti ni tako slaba, počakajva na boljše čase za prodajo nepremičnin.”
“A ti si še vedno tako glupa, da verjameš našim politikantom o boljših časih? Saj si hodila v šole, a se ti zdaj rola? Pa kaj boš vzela? Oldtajmer obleke? Plesnive knjige ali obtolčene lonce? Bo pa res happy tvoj Toni, ko bo to videl! Butnu te bo na cesto s tvojim doktoratom vred. Že vidim mali oglas: mirna in potrpežljiva profesorica išče večje meščansko stanovanje, da bo v družbi mačke in zaprašenih starin vdano čakala na smrt. Poceni naj bo, ker si dragega noče privoščiti. Namesto stanarine lahko z vami modruje o večno dolgočasnih nezanimivostih, da boste z razpravljanjem rešili svet in domovino. Bo popolnoma nemoteča. Objavi ta oglas pod psevdonimom, da se mi ne bodo frendice smejale. Bi bilo bolje, če bi rekli intelektualka? Profesorica je starinsko. Ali pa morda izobraženka, ker je to bolj sofistikovno - a se reče sofistikarno?” “Sofistično, “ jo popravim. “Saj je vseglih, “ mi reče, “tega tako noben ne razume.”
“Poslušaj, “ sem poskusila obrniti pogovor v nevtralne vode - z edino sestro se nočem kregati. Mlajša je, bolj so ji popuščali in zdaj je, kar je. Rada jo imam, moja sestra je, najbližja sorodnica, ista kri.
“Nič, poslušaj, pridi jutri v bajto. Ne prezgodaj, saj je spanec najboljši za lepoto. Pa farmerke obleci in srajco. Vzemi Tonijevo, naj bo pralna. Ali pa taka, da jo vržeš stran. Se vidiva, “ in je odložila. Dolgo sem držala telefon v roki, da bi jo poklicala nazaj in ji rekla, da se tega ne grem. Nima smisla, saj vem, da je izključila telefon in moje mnenje.
Naslednji dan sem bila točno ob devetih pred hiško. V kavbojkah in flanelasti srajci. Lepo zlikani, Tonijevi - zadnje mesece se je pretirano zredil in je ne more več zapeti. Sploh ne skrbi za zdravje.
Postopala sem po dvorišču, pobožala kljuko na vratih in z nostalgijo gledala majhna okna. Tu sem preživela najlepše dneve, z babico sva se veliko pogovarjali, presajali lončnice in se smejali. Nepozabna otroška doživetja. Pozimi je bilo ob peči toplo, drva so pokljala in rdeči soj plamenov je risal podobe v temi. Babica je pripovedovala zgodbe, stara ura je tiktakala. Preden sva šli spat, je babica prijela za uteži, skrbno potegnila verižico navzgor in tako navila uro. Občudovala sem pobarvane izrezljane vrtnice ob robu ure in polkrožna vratca za kukavico, ki je vsako uro pomolila glavico iz svojega domovanja. Kako sem si jo želele ogledati, pa se mi je vedno prehitro skrila.
Pripeljala se je in rekla: “Ojla, a nimaš ključa? Ga imam jaz, kar hitro opraviva, da grem v šoping. So razprodaje tudi za obleke. Ti greš na kaščo, jaz bom zmetala knjige in čefare iz kuhinje. Ajde, gremo na delo, sosed pride s traktorjem ob enajstih.”
Zopet moja popustljivost in neodločenost, sem pomislila. Že to, da sem prišla takoj na njen ukaz, ni prav. Zakaj se ji ne uprem? Saj me niti ne opazi; res je bik po horoskopu, a to ni opravičilo za njeno vedenje. Če ji bom nasprotovala, se bo razjezila - pazi, da ne jeziš sestice, mi je govorila mama, ona je tako nežna in občutljiva. V ameriški strokovni literaturi so to danes indigo otroci, - kam smo prišli, ti Američani so neverjetni - naši psihologi (tisti, ki ne pišejo programskih smernic) temu rečejo razvajena. Egocentrična. Pa ji kar uspeva, tudi zaradi takih, kot sem sama.
Šla sem na podstrešje. Bilo je skoraj prazno:, star zaboj ob steni, nekaj pločevinastih škatel, polomljen stol in skrinja. Obledelo suho cvetje je v šopkih viselo s tramov. Trdljave bezgove jagode so bile raztresene po orumenelem časopisnem papirju.
Odprla sem skrinjo. V njej je bil porcelanast lonček, lepo poslikan s hišami, reko in mostom. Vse podobe so bile obrobljene s tanko zlato črto. Ročaj je bil tanek, polžkasto zaokrožen in okrašen z drobnimi cvetkami. Pobožala sem ga - lonček, ki ga je babica prinesla, mislim da iz Kranja, ker je tam nekaj časa služila. Ji je bilo težko? Mlado dekle s podeželja je prišlo v meščansko družino, v neznano mesto, med tujce. Gotovo je kdaj jokala in si želela domov. Kako so ravnali z njo, z mojo zlato babico? Je bila gospa prijazna ali prevzetna? Babica o tem ni govorila, zato mislim, da to niso bili njeni srečni dnevi. Tudi iz poslikanega lončka ni nikoli pila, vedno pa je meni nalila vanj čaj. Topel lipov čaj, sladkan, ker takrat sladkor še ni bil na slabem glasu. Z žličko sem mešala čaj, kako lepo je zvenel porcelan. Belkasta para se je dvigala in ščegetala v nosnice. Babica se mi je smehljala - mislim, da je imela oči svetleče kot voda v bližnjem tolmunčku - ali pa sem imela sama zasolzene oči zaradi sopare ... Spomini, spomini ...
Nato sem ga zagledala - belkast kos papirja popisan z enakomerno modrikasto pisavo:
“Draga Fanika, moram ti sporočiti, da sem včeraj dospela sem. To je veliko mesto z velikimi hišami. Dosti je vozov po cesti. Gospa govorijo nemško z otroci in so z njimi prijazni. Z mano ne govorijo dosti, kuharici zapovejo, kaj morem opraviti. Gospod gredo veliko po opravilu in so malo doma. Ako so doma, gredo po obedu v salon in pijejo kavo. Dosti cukrajo kavo, kar tri žličke. Meni jo dajo samo ob nedeljah. Lepo diši in je kot cikorija.
Meni so dali posteljo pod streho in me je ponoči strah. Pod povštrom imam roženkranc, da me naša Devica varuje vsezga hudega. Čez dan imam jako dosti dela, peglam, pometam in brišem prah. Sem sama in mi je dolgocajtno. Če bom poleti dobila delopust, te bom obiskala.”Jako se te spominjam in te pozdravljam, ...
“A zdaj pa bodo gospa sestra še brali romančke, je zavpila sestra tik ob meni. Pismo mi je padlo iz rok, sestra ga je prestregla v zraku in se posmehnila. “Ti to vzameš resno? To so kar neke fore. Tc, tc, tc ...”
Alenka N. Bizjak
Zgodba nastajajo v okviru DELAVNICE KREATIVNEGA PISANJA
O zgodbi: Ker pa se na delavnicah veliko ukvarjamo tudi z jezikom - v sestavkih je opaziti, da so avtorice in avtorji tudi že jezikovno inovativni in najdejo nove besede, ki na prijeten način niansirajo upoved - je vaja, ki je imela namen pokazati večnivojski jezik, dala zanimive rezultate. Alenka N. Bizjak je v svojem prispevku uporabila slengovski in arhaični jezik.
O Delavnici: Kreativno pisanje je izrazna tehnika, ki omogoča ubesediti zgodbovnost na umetniški način, in ni zgolj zapis nekega dogodka ali dogodljajev. Skozi vse delavnice, ki potekajo že tretje leto, smo skušali obrusiti pisanje do te mere, da zablešči kot literarna umetnina. Seveda so delavnice tematsko naravnane na določene sklope, in zato je odbirek prvih prispevkov plod različnih delavnic.
Bojan Bizjak