Popoldan se je prevesil v zgodnji večer, ko je lahko zapustil prostore svoje kletke, v kateri je služboval zadnjih nekaj mesecev. Sovražil je enolično rutino dela, ki je poneumljala pametne. Izgubljeni in v njej ujeti so se počutili tudi večni optimisti, med katere je nekoč sodil tudi sam. Sklonjene glave, povešenih ramen, na katere je obesil bridkost mladih dni, se je počasi zibal skozi mestni park, ki je brstel v svojem pomladnem prebujanju. Veter je spretno prepletal čivkanje ptičjih, z razigranim čebljanjem človeških mladičev, v slavospev pomladi. Nežen in sramežljiv je bil zborovski napev še na pol golih dreves, ki so ogrnjena le v nežne zelene brste poskušala slediti harmoniji. Trava v parku je bila pokošena natančno in nobena travna bilka ni dokazovala, da ima v genih zapisan dolg vrat. Zeleni valovi so bili simetrično prepleteni z belimi potmi, sveže očiščenimi po zimski zmrzali.

Stopal je trdo, kot da so poti še vedno polne snega in pazil je na korak, da mu ne spodrsne na ledeni podlagi. Ni opazil gagajočih rac, ki so jim starke metale kose suhega kruha in pogled se mu ni zaustavil na dolgovratih labodih. Z roko je stiskal navadno plastično vrečko, zrl predse in štel korake. 

Toplo pomladno sonce se je že spuščalo nizko nad obzorje in obsevalo bele krošnje češenj, ki so kot svetilniki sreče mehčali zeleno rjavo krajino. Češnjeva drevesa so mimoidoče kot mladoporočence, zasipala z belimi listki. Prameni sonca so jih spretno lovili in jih nežno spuščali na tla. Drevo je z mogočno pojavo čvrsto razpiralo vse veje, da so se tudi zadnje, tiste najmlajše čutile varne. Vse so bile polne opojnih cvetov, ki so lovili sončne nitke in omamljali čebele, da so srkale njihov nektar. Nič ni bilo prepuščeno naključju. Niti sramežljivo kukanje zelenih listkov, katerih viteška naloga je zaščiti rast živordečih plodov, ki jih za sabo puščajo oprašeni odpadajoči cvetovi, kot darilo hvaležnih čebelic. Lepota je vedno minljiva, a pušča lepe spomine. 

S čela je nervozno otresel cvet in zastal ... sredi poti, postlane z belimi cvetovi. Razširil je roke, kot nekdo, ki prosi, naj se mu odpre nebo in lovil je padajoče latice. Zaplesal je prav tam, sredi parka, v ponošenih čevljih, umazani srajci, a nasmejan. Plesal je skozi nasad češenj v daljni Japonski, dirjal je s konji po nepokošeni livadi … Pozabil je za trenutek turobnost vsakodnevne rutine, ki mu je nanašala debele plasti črne barve na sliko življenja. Tokrat je barve izbral sam – naslikal je belino češnjevih cvetov, začinjenih z rožnato barvo smeha. Rdečo radost, posuto z belim sladkorjem mladih dni. 

Stopil je pod buhtečo krošnjo in se stisnil ob grobo skorjo debla. Zazdelo se mu je, da so se tla rahlo zatresla in pod njenim lubjem je začutil pretakanje sokov, ki jih je srkal s celim telesom. Spomnil je se besed dedka: »Češnja ima moč, je tvoja odrešitev, in ko ne boš več vedel kam in ko ne boš več našel poti, stopi k češnji in jo objemi.«

»Dedek« je rekel na glas. »Zakaj sem pozabil na tvoje besede? Deluje.«

»Vem«, mu je odgovoril glas preteklosti. »Češnja je simbol močnih, modrih in pogumnih. In komur ponudi svojo moč, tisti je izbran, da uspe.«

»Uspe … ? Kako naj uspem tukaj, ko sem vreden le toliko kot podgana v kanalizaciji.« 

»Ali podgane v kanalizaciji obupujejo? Ali se branijo in poiščejo novo pribežališče? Če meniš, da spadaš v kanalizacijo, boš tam ostal. Če pa verjameš, da si zaslužiš v krošnjo, med cvetove, na sonce, boš tja prišel. Češnja je v svoje cvetove ujela oblake. Ne obupaj, ker drugi tako hočejo. Do oblakov imajo vsi enako daleč.«

Utrujeno je sedel in pogledal v notranjost parka. Veter je razmršil košato grivo češnje, da so padajoči cvetovi zadoneli kot ubrani zbor dunajskih dečkov. Končno je prisluhnil napevu in slišal to, kar mu je dan ponujal. K njemu je pritekel deček in mu ponudil košček čokolade. Nasmehnil se je, prvič, odkar je prišel v mesto. 

Kristina Petrović

Zgodba nastajajo v okviru DELAVNICE KREATIVNEGA PISANJA

O zgodbi: Ta zgodba je iz cikla, kjer se izkazujejo opazovalske tehnike in se skuša ubesediti, skozi notranji tok zavesti in monolog. 

O Delavnici: Kreativno pisanje je izrazna tehnika, ki omogoča ubesediti zgodbovnost na umetniški način, in ni zgolj zapis nekega dogodka ali dogodljajev. Skozi vse delavnice, ki potekajo že tretje leto, smo skušali obrusiti pisanje do te mere, da zablešči kot literarna umetnina. Seveda so delavnice tematsko naravnane na določene sklope, in zato je odbirek prvih prispevkov plod različnih delavnic.

Bojan Bizjak 

Deli Nazaj