Nad Čavnom se pnejo temni oblaki, ko s težkim nahrbtnikom stopim iz hiše in se zazrem v nebo nad seboj. Pod zastrašujočim nebom, ki ne obeta lepega vremena, se prebuja nov dan. Pa saj smo vedeli, da nas na začetku te naše težko pričakovane poti čaka najprej preizkušnja hoje v dežju, a nihče od nas  si ni točno predstavljal, kaj to pomeni. V najbolj norih idejah se lahko rodi tudi mnogo nepozabno lepih spominov.

Zamisel, da bi se odpravili peš iz Ceste na najvišji vrh naše lepe Slovenije se je porodila v času, ko je korona globoko posegla v naša življenja. Takrat smo se zares zavedali sreče, da živimo v tako lepih krajih, ki ponujajo ogromno poti za hojo v okoliške hribe. Oblikovala se nas je manjša skupinica z isto željo, poseči še malo višje. Pol leta hitro mine in tako se je tisto rano jutro 5. avgusta  naglo približalo.

Dobimo se na »Blkowši« in naredimo še skupno sliko pred odhodom na našo pustolovščino. V zraku je kljub grozečim oblakom nad nami čutiti dobro voljo, pričakovanje, tudi nekaj strahu, saj se nihče od nas ne zaveda zares, v kaj se podajamo.

Pot nas pelje najprej čez Stomaž na Malo Goro, kjer nas začnejo nežno blagoslavljati prve kapljice dežja. Ko prispemo do koče na Čavnu, pa se nad nami prav utrže oblak. Izpod varnega zavetja vetrolova pri koči modrujemo, kako smo komaj ušli nevihti, ki bi nas lahko že takoj na začetku popolnoma premočila. Jezni oblaki se kmalu toliko pomirijo, da lahko nadaljujemo pot preko Modrasovca proti Golakom. Meglice v gozdu pričarajo čudovito kuliso in kljub kapljicam, ki močijo naše vetrovke, je vzdušje ves čas prijetno sproščeno. Na Lokvah nas nekoliko sramežljivo pozdravi sonce; dovolj, da kljub premočenim čevljem s smehom na obrazih nadaljujemo pot. Most na Soči je še daleč, čas nam krajša poslušanje tekme naših košarkarjev. Na žalost nas po porazu tekme ujame še ena nevihta, tako da pridemo prvi dan na cilj ne samo utrujeni in malo žalostni, temveč tudi popolnoma premočeni. Toda ogromno dobre volje in spodbude nam prinese nekaj naših sovaščanov, ki nas pričakajo na cilju. Večer mine sproščeno, pri mizi odmeva smeh in pričakovanje novega dne. Oboje poskrbi, da kljub utrujenosti mirno zaspimo.

V naslednji dan zakoraka vsak od nas tudi s kakšno neljubo bolečo popotnico, ki jo strma pot v hrib še dodatno ojača. Kljub prijetno svežemu jutru, ki nas radostno pozdravlja, so prvi kilometri zelo naporni. Kmalu prispemo do Senice, razgledne točke nad Mostom na Soči in pogled, ki se odpre pred nami nas poživi, tako da nadaljujemo proti Koči na planini Razor z veliko lažjim in zanosnejšim korakom. Pot je dolga, ne pa naporna. Med seboj delimo misli, ideje, se spodbujamo, ves čas pa je med našo pisano družbico prepletenega predvsem veliko smeha in dobre volje. Kako zanimivo, pomislim, zares smo si med seboj zelo različni, vendar vse nas je združila ta lepa želja.

Želja, ki obeta mnogo več kot zgolj samo prehojeno pot in premagane višinske metre. To še kako močno začutim, ko se začnemo od planine Razor vzpenjati proti sedlu Škrbine. Skorajda dobesedno grizemo kolena v strmino. Same teže 13-kilogramskega nahrbtnika že zdavnaj ne čutim več, čeprav sem se prav tega bremena na poti najbolj bala. Poslušam, kako pod mano odmeva pesem mojih »sotrpinov« in z največjim veseljem premagujem strmino melišča. Ko dospem do Škrbine, me zares očara neverjeten pogled na Bohinjsko jezero pod nami. To z navdušenjem oznanim tudi četici, ki mi sledi. Utrujena, ampak srečna in hvaležna, da sem - prav tukaj in zdaj. Spuščanje proti Komni in pot proti Dolini Sedmerih jezer je za nekatere od nas zares prava preizkušnja vzdržljivosti, vztrajnosti in potrpežljivosti, a jo vsi prehodimo brez večjih težav.  Dan se že poslavlja, ko dospemo v osrčje Triglavskega narodnega parka. V gladini Dvojnega jezera ob koči opazujem igro barvitih oblakov zahajajočega sonca in odsev čudovitih vršacev, ki nas obdajajo. Danes je bil zares dolg in naporen dan. V dvanajstih urah smo prehodili okrog 32 km in premagali preko 2700 metrov nadmorske višine. In sedaj smo tukaj, utrujeni, a zares veseli. Bravo mi! V koči nam večer popestri zanimiva druščina ob mizi. Spletanje novih poznanstev je tako enostavno, saj smo si v hribih vsi tako blizu. Zaključimo ga v tišini večera z opazovanjem neskončnega neba, ki se razprostira nad nami in ponuja kristalen pogled na tisoče zvezd, ki poljubljajo avgustovsko nebo. Utrinki pozornemu očesu ne uidejo, rojevajo se nove in nove želje ter tihe besede zahvale za doživljanje vseh teh lepot.

Jutranji svit zadnjega dne ujamemo na poti proti jezeru v Ledvicah. Ne morem se načuditi lepoti narave, ki se razprostira okrog mene. Še kozorogi nam priredijo pravo predstavo nekje na strmini skal pod Hribaricami. Razgibana pot nas skozi meglice pod Kanjavcem pripelje do Doliča, kjer vreme nekaj časa res ni na naši strani. Kljub vetru in gosti megli nas vedrina ne zapusti niti za trenutek in z zanosom premagujemo čisto vsak meter na skalah našega očaka. Aljažev stolp je na dlani kot bi mignil in iskrena sreča zajame naša srca. Po dolgi in naporni hoji smo končno dosegli naš cilj; vsi skupaj. Nismo več isti kot smo bili tri dni nazaj. Povezale so nas preizkušnje – vsakega posameznika in vseh skupaj. Vrha Triglava nismo osvojili le zase, za dokazovanje samemu sebi, da zmoremo. To pot smo prehodili tudi za vse naše ljubljene, predvsem pa za tiste, ki si tega želijo in ne zmorejo.

Iskreno veselje se nadaljuje še ves čas spusta proti Kredarici, mimo Staničevega doma po brezpotju pod Cmirom v Vrata. Pot nas od tam vodi še na začetek naše pustolovščine – nazaj na »Blkowše«. Z odprtimi rokami in tudi solzami v očeh, šampanjcem in ravno skuhano večerjo nas pričaka kar nekaj sovaščanov; dobrih ljudi, ki so nas ves čas spremljali v mislih, nas bodrili, navijali za nas. Med vsemi nami je čutiti srečo in hvaležnost. Zares čudovit zaključek naše poti!

Iz srca hvala za iskreno topel sprejem Balinarskemu klubu Cesta. Lepo je, da se znamo sprejemati, imeti radi, deliti vesele in težke trenutke. Prav slednji nas še bolj povežejo in ojačajo vezi med nami. Iskrice ognjemeta v poletni noči zažarijo prav za vsakega izmed nas. In tiho se porajajo nove zamisli in želje, kam bi se lahko odpravili naslednje leto…

Ekipa: Alan, Kevin, Nejc, Robi, Tomaž in Marijana

Pot s Ceste na Triglav: 3 dni, 96 km in 5700 premaganih m.n.v.

* Vir in fotografije: Marijana Tomažič

Deli Nazaj