Ker se bo trend povpraševanja po tovrstni obliki pomoči starostnikom tudi v prihodnje povečeval, smo se o izkušnjah s tovrstno socialno varstveno storitvijo pogovarjali tako z oskrbovanci kot oskrbovalkami. Oboji najdejo zanjo veliko pohvalnih besed; če so oskrbovanci velikokrat hvaležni že za lepo besedo, stisk roke in nasmeh, odhajajo oskrbovalke od njih bogatejše za marsikatero življenjsko modrost.

»Zakaj sem se odločili za pomoč na domu? Ker mi je tako lažje, oskrbovalke pa me negujejo veliko bolje, kot bi se sam,« priznava Jakob Lemut iz Kožmanov, ki je tako kot Ivana Krapenc eden od oskrbovancev Zavoda Pristan v Vipavi. Dodaja, da je s pomočjo na domu izjemno zadovoljen in da jo priporoča vsem starejšim. »Z vsemi oskrbovalkami sem zelo zadovoljen, so super. Želel bi, da bi imeli še več časa, da bi se kaj pomenili. Rad bi, da bi bile kar stalno pri meni za družbo,« poudari v smehu. Da je z omenjeno storitvijo zadovoljna in bi jo priporočila tudi ostalim, se strinja tudi Ivana Krapenc. »Ženskam se iz srca zahvalim za vse pozornosti, ki mi jih namenijo, in ker me tako skrbno negujejo. Želim jim obilo zdravja, moči in vsega, kar potrebujejo, da bi nas še dolgo 'rihtale' na domu in skrbele za nas,« ne pozabi povedati. Veliko lepih besed najde za tovrstno obliko pomoči tudi Frančiška Pečenko iz Batuj, ena od oskrbovancev, za katere skrbi Dom starejših občanov Ajdovščina. »Pomoč na domu prejemam že tri leta. Ena od rok in nog ne delata skoraj nič več, zato me oskrbovalke pridejo domov okopat in uredit, prav tako me preoblečejo in pomagajo pri drugih stvareh, saj sama ne morem niti na stranišče. Skuha mi na srečo brat, za mojo nego in nekatera hišna opravila pa poskrbijo oskrbovalke, ki me obiščejo trikrat tedensko. Njihova pomoč je poleg pomoči svojcev neprecenljiva. Te ženske so resnično enkratne,« zatrjuje Frančiška Pečenko. »Veste, moja pokojnina znaša okrog 680 evrov, kar je premalo za sprejem v dom. Ko se znajdeš v takšni situaciji, v kakršni sem sama, je pomoč na domu nadvse dobrodošla,« še dodaja.

Potrebe po pomoči na domu iz leta v leto večje

Da se potrebe po nudenju tovrstne oblike pomoči starejšim od 65 let v zadnjih letih v ajdovski občini vztrajno povečujejo, pritrjujejo tako v Zavodu Pristan kot v Domu starejših občanov v Ajdovščini. »Trenutno oskrbujemo 69 uporabnikov, od tega je 44 žensk in 24 moških, trenutna povprečna starost naših uporabnikov pa znaša 82,5 leta. Marca lani smo imeli okrog 50 uporabnikov. Sicer pa smo lani storitev pomoči na domu nudili 95 uporabnikom, kar je za 20 uporabnikov več kot v letu 2020. V povprečju smo lani oskrbeli 58 uporabnikov mesečno. Na porast števila uporabnikov najbrž vpliva več dejavnikov. Eden izmed njih je zagotovo slabšanje njihovega zdravstvenega stanja, drugi pa večja prepoznavnost službe pomoči na domu. Ljudje so bolj informirani in nekako bolj odprti do sprejemanja take storitve,« ocenjuje Jasmina Ogrič, vodja službe pomoči na domu v Domu starejših občanov Ajdovščina, kjer to storitev izvajajo od leta 2015. Prej je spadala pod okrilje Centra za socialno delo Ajdovščina. Med najbolj pogostimi storitvami, po katerih uporabniki sprašujejo, so po njenih navedbah prinos kosil, pa tudi pomoč pri glavnih dnevnih opravilih (pomoč pri umivanju, oblačenju in slačenju). Trenutno imajo v Domu starejših občanov Ajdovščina zaposlenih šest socialnih oskrbovalk in koordinatorko za polovičen delovni čas, v primeru vztrajanja trenda porasta povpraševanja pa bodo zagotovo potrebovali dodatno zaposlitev.

V Zavodu Pristan, kjer storitev pomoč družini na domu izvajajo od leta 2004 – takrat so tovrstno pomoč začeli nuditi v občini Vipava, danes pa jo izvajajo v kar 22 občinah po Sloveniji, vključno z ljubljansko -, z občino Ajdovščina na podlagi koncesijske pogodbe sodelujejo od leta 2006. »Lani smo v ajdovski občini od začetka januarja do konca decembra na mesec povprečno nudili pomoč 91 uporabnikom. Mesečno povprečje se je v primerjavi z letom 2020 povečalo za šest uporabnikov,« pravi Ivana Lavrenčič, vodja pomoči na domu v omenjenem zavodu. Poudarja, da na območju ajdovske občine čakalnih vrst za nudenje tovrstne pomoči ni. »Pri izvajanju tovrstne pomoči se nam zdi ključna prav hitra odzivnost, saj nas ljudje pokličejo v hudih stiskah, ko se praktično čez noč znajdejo pred novo situacijo, skrbjo za ostarele oziroma bolne družinske člane ali člane širšega socialnega omrežja. Lahko rečem, da pomoč zagotovimo 'od danes na jutri',« poudarja. Lani je bilo med njihovimi uporabniki pomoči na domu v občini Ajdovščina 37 moških in 95 žensk, v tem obdobju pa je bilo v storitev pomoči na domu vključenih kar 73 odstotkov uporabnikov, starejših od 80 let. »Če primerjamo uporabnike, ki so koristili gospodinjsko pomoč, in tiste, ki so koristili pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih, je delež prvih približno 64 odstotkov, drugih pa 36 odstotkov,« izpostavlja Lavrenčičeva, ki ocenjuje, da bo povpraševanje po pomoči na domu glede na splošen trend staranja prebivalstva in deinstitucionalizacije skrbi za stare ljudi vedno večje. »Razloge vidimo tudi v daljših čakalnih vrstah za institucionalno oskrbo v domovih za starejše ter v pomanjkanju kapacitet v negovalnih bolnišnicah, zaradi česar so starejši pogosto odpuščeni v domače okolje s potrebami po izjemno velikem obsegu pomoči druge osebe,« meni.

Potrebe oskrbovancev različne, včasih je dovolj že prijazna beseda

Ob vsem povedanem težavo ponekod že predstavlja tudi zagotovitev ustreznega kadra. »Da opravljaš to delo, moraš imeti rad ljudi, biti moraš nežen in prijazen. Sama pravim, da moraš v hišo prinesti sonce. S starejšimi je treba lepo delati in ohranjati njihovo dostojanstvo. Sicer pa so nam starejši zelo hvaležni za delo, ki ga opravljamo. Hvaležni so za vsako besedo, za nasmeh, za vsako pomoč, tudi za hrano, ki jim jo prineseš, čeprav je ne skuhaš,« je prepričana Tatjana Černigoj, ki delo socialne oskrbovalke v Zavodu Pristan opravlja pet let. Podobnega mnenja sta tudi socialni oskrbovalki Mira Govekar, ki je v Domu starejših občanov Ajdovščina ta poklic opravlja že 17 let, in Andreja Krapež, ki je kot socialna oskrbovalka v isti ustanovi zaposlena 16 let. »Meni to niti ni tako dolga doba, zdi se mi, da je šlo prav hitro. Če delo opravljaš z veseljem, let sploh ne šteješ in ne čakaš, kdaj bo dneva konec,« pravi Govekarjeva. Ko je začela opravljati delo socialne oskrbovalke, je bila pomoč na domu veliko manj prepoznavno delo kot danes, ugotavlja. »V preteklosti so šli ljudje prej v penzijo in so bili lahko doma s svojci. Če pa delaš do svojega 65. leta, težko skrbiš še za starše,« meni. Dodaja, da se socialne oskrbovalke zato še toliko bolj trudijo, da oskrbovancem posvetijo vso svojo pozornost. »Njihove potrebe so zelo različne. Včasih rabiš biti malo psihologa, da znaš med vrsticami razbrati, kaj bi kdo želel. Tega pri prvem obisku seveda ne ugotoviš takoj, a s časom za vsakogar zelo dobro vemo, na kakšen način kaj narediti. Ni nujno, da je zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb tisto, kar človeka najbolj osreči. Spomnim se ene od naših oskrbovank, ki jo je med epidemijo covida najbolj skrbelo, da doma ne bo imela postavljenih jaslic. Pa sem ji obljubila, da bomo za to poskrbele, in tudi smo. Za to žensko je bilo bolj pomembno, da so bila postavljene jaslice, kot da je umita. In takšnih primerov je še in še,« priznava.

Kot poudarja Andreja Krapež, se marsikatera zgodba starostnikov socialnih oskrbovalk globoko dotakne. »Ljudje so velikokrat nemočni. Takrat jim je najbolj pomembno, da jim znaš prisluhniti in se vživeti vanje. Velikokrat sploh ni potrebno kakšno posebno dejanje, mogoče le to, da te oskrbovanec lahko prime za roko, ker pač tako v tistem trenutku čuti. Kajti breme, ki ga vsaj malo preložiš na drugega, hitro postane polovično. Zato je dobro prepoznati, kdaj človek rabi spodbudno besedo, mogoče le stisk roke, in si za to vzeti čas. Našim oskrbovancem se v takšnih primerih kar zaiskrijo oči. Ko grem skozi vrata, mi velikokrat zaželijo srečno vožnjo, in ob tem resnično čutim neko posebno zadovoljstvo,« priznava. »Mogoče prav zaradi naših oskrbovancev tudi na življenje gledam nekoliko drugače, kot če tega dela ne bi opravljala. Včasih se ljudje preveč obremenjujemo, če se vse ne izteče po načrtih, če neka stvar ni opravljena točno tisti dan, kot si si zamislil. A lahko jo narediš tudi jutri. Pa še nekaj je: nekatere stvari imamo ljudje največkrat za samoumevne. V vsakodnevnih stikih s starostniki vidiš, da ni ravno tako. Zato začneš te stvari veliko bolj ceniti,« pravi Krapeževa. Mira Govekar jo še malce dopolni: »Najbolj pomembna je ljubezen. Pomembno je ljudem povedati, da jih imaš rad. A danes se veliko ljudem več čas samo mudi. Pa si je treba vseeno vzeti čas za stvari, ki so pomembne. Ljudje se velikokrat obnašamo, kot da se nam nič ne more zgoditi, kot da je vse samoumevno, a ni tako. Zato še toliko bolj cenim tisto, kar imam. Tega, česar se v vsakodnevnih stikih s starostniki naučiš, ti ne da nobena literatura in noben tečaj. In nobeno predavanje ti ne pove življenjskih modrosti, ki jih dobiš prav z njihovo pomočjo«. Ne preseneča, da se vse tri socialne oskrbovalke strinjajo, da se temu poklicu ne bi odpovedale in bi se zanj odločile še enkrat, če bi bilo treba. »To delo zna biti kar težko, saj je fizično in psihično precej naporno, pa vendar bi si ga znova izbrala. Marsikaj slišiš, nekateri ljudje ti zaupajo zelo intimne stvari, tudi delikatne. Tudi če misliš, da tega ne boš nesel s sabo domov, se velikokrat zgodi prav to. Je pa to delo hkrati tudi lepo, ob njem preprosto pozabiš na vse,« meni Tatjana Černigoj. Ali kot pravi Mira Govekar: »Rekla bi, da moraš biti v tej službi trden steber, da se lahko ljudje nate oprejo, a te vseeno ne smejo zlomiti«.

* Članek je bil prvotno objavljen v aprilski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

* Fotografije: Pomoč na domu - arhiv

Deli Nazaj