Novice se ne pišejo same. Podpri Lokalne!
Pri Lokalnih Ajdovščina dnevno skrbimo za pestrost vsebin, urejanje rubrik in objave na socialnih kanalih. So vam Lokalne všeč?
Tako nas lahko podpreteKomaj nekaj let manj, kot jih šteje naša domovina, se po ajdovskih uličicah in pločnikih ter zelenih travnikih Škola, potikajo nenavadni oranžno-modri, okoli vratu pa zeleno-rjavi mladi. Gre za otroke (in malo večje otroke), odporne na burjo Vipavske doline in tisto, ki razburja blodeči sodobni svet. Tiste, ki so svoje življenje, »če je Bogu všeč, za vedno« posvetili skavtstvu. Tiste, ki jih žuljave noge, mastni lasje, blatne poti in celo tiste, ki jih sploh ni, ne ustavijo na poti gledanja sveta iz druge perspektive. Pa ne skozi rožnata očala popolnosti, temveč z odprtimi očmi.
»Ni namreč važno, kdo je navišji, najmočnejši, najbolj športen in najbolj pogumen. Skavtska igra je sodelovalna in konstruktivna. Lačen skavt se namreč težko nasiti sam in tudi to je del velik vzgoje, ki se jo trudimo približati mladim.«
Zelena barva na naši, Ajdovski rutki, ki jo skavti nosimo okoli vratu, predstavlja zeleno Vipavsko dolino, siva prah vipavske burje, prepletajoča trikotnika pa predstavljata dve župniji, ki nas združujeta, Ajdovsko in Štursko. Imenujemo se tudi Steg razmršenih krošenj. Smo člani ognjišča Divjega zahoda, ki združuje skavte primorske regije in Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov, ki nas povezuje s skavti iz vse Slovenije. Tako nas kot tabornike pa si je zamislil isti človek, anglež lord Robert Stephenson Smyth Baden – Powell.
Marsikateri pogled zvečer privabijo luči v naših prostorih v stari občini, ko včasih pozno v noč pridno načrtujemo srečanja za nekaj več kot 170 skavtov iz celotne Vipavske doline. Nekateri nas poznajo preko projekta Luč miru iz Betlehema, drugi pa morda za nas sploh še niso slišali in nas imajo zgolj za čudake, ki namesto ploskanja z rokami glasno ukajo kot indijanci. Kar bi lahko dejali, da bi nepoznavalcu na hitro predstavili naš svet, so besede našega ustanovitelja Badna-Powella: »Skavtstvo je odgovorna igra«. Je na eni strani igra učenja veščin preživetja v naravi, kurjenja v dežju, delanja bivakov, prepozavanja sledi in prve pomoči. In na drugi igra veščin obvladovanja različnih vetrov vsakdana, ki bi mladega človeka lahko odpihnili zdaj v eno, zdaj v druge smeri. Naša vzgoja torej stoji na osmih stebrih: temelji skavtstva, katoliška duhovnost, sovzgoja, osebnostna rast, veščine vodenja, okoljska vzgoja, vzgoja za zdravje, aktivno državljanstvo, vzgoja za mir.
Obstaja pa še ena lepota skavtske igre, ki se zdi še pomembnejša, in to je njena inkluzivnost. Ni namreč važno, kdo je navišji, najmočnejši, najbolj športen in najbolj pogumen. Je sodelovalna in konstruktivna. Včasih smo pač dračje, drugič gorilnik, včasih plin, vžigalica, kresilo, ali pa celo že malo vlažno netivo, ki obljubja več dima, kot ognja. Ampak brez vsakega posameznika ne bi nastalo nič, nobeno kosilo, niti zlepljena razkuhana pašta. Lačen skavt se namreč težko nasiti sam in tudi to je del velik vzgoje, ki se jo trudimo približati mladim.
Kakor je skavtstvo v stegu Ajdovščina-Šturje 1 v zadnjih letih zraslo in z veliko mero hvaležnosti gledamo na zaupane otroke in košček raja, ki smo si ga ustvarili, je hkrati tudi naša odgovornost v tem tehnološko orientiranem svetu in svetu individualizma vedno večja, včasih že kar obremenjujoča. Nobena skupnost, v kateri se družijo ljudje iz različnih krošenj, razvejanih od različnih vzgoj in prepričanj, seveda ni imuna na vsakovrstne zaplete in tegobe in tega se kot (so)vzgojitelji mladih vedno bolj zavedamo. Zato je za nas voditelje nedvomno eden od večjih izzivov, kako se tokovom vsakdana prilagoditi, kdaj iti z njimi in kdaj se jim z vso močjo upreti. Na koncu pa je vedno največja nagrada ta, da smemo male sadike, ki smo jih optimistično zasadili na bolj ali manj plodna tla, videti kako kljubujejo burji in tudi po neurjih zadnjih let še stojijo, včasih malo razmršeni, a trdno in mogočno, kakor drevesa na Školu.
* Naslovna fotografija: Ajdovščina - Šturje 1