Suvereno smo opravili z odsekom od Chamonixa v Franciji do Courmayerja v Italiji, ki je znan po svoji slikovitosti in ponuja nekatere izmed najbolj mističnih razgledov na poti. Pohod je bil organiziran s štirimi prenočitvami v vnaprej rezerviranih kočah, zato smo bili pripravljeni na hojo v vsakem vremenu. Najtežji je odločitev za prvi korak, potem postane vse lažje. Vsak izmed nas se je na pot podal s spoštovanjem in dvomi – ali bom zmogel, kaj če bo dež, ali bodo vzponi prestrmi, ali bodo noge zdržale spuste, kako bo s spanjem, kakšna bo družba... Vse to breme smo nosili poleg naših nahrbtnikov, a narava nas je tudi tokrat naučila, da nam sicer postavlja izzive, a nam hkrati daje motivacijo in zagon, zato je bil naš korak kmalu lažji in naše misli bolj umirjene. Priprave na pohod so potekale celo leto, od kondicijskih priprav udeležencev do planiranja in rezervacije poti, ki sta jo vodila glavna vodnika Tomi in Anja Klančnik ter ob podpori vodnikov Ožbeja Marca, Petre Fučka, Magdalene Fabčič in Vanje Blažica. Prav tako smo se posvetili sestankom in pogovorom o nujni opremi, obutvi, obleki, vodi, palicah, kočah, hrani, poti in profilu poti, težavnosti ter vremenu. Lanske izkušnje na poti TMR so bile dobra podlaga za letošnji večdnevni pohod; vedeli smo, kaj lahko pričakujemo, in bili pripravljeni tudi na marsikatero presenečenje.

Masiv Mont Blanca se nahaja v Savojskih Alpah na meji med Francijo in Italijo, njegov vrh pa leži v Franciji. Dva najbolj znana kraja v bližini gore sta Chamonix v Haute-Savoie v Franciji, kjer so potekale prve zimske olimpijske igre, in Courmayeur v dolini Aoste v Italiji. Že prvi dan naše poti, ki je vključeval predvsem prevoz do Aooste, Courmayeurja in skozi tunel do Chamonixa, nas je napolnil z željo po več. Pod vodstvom Ožbeja smo z veseljem raziskovali to moderno gorsko središče, ki poleg občudovanja narave nudi tudi pridih adrenalina. Občudovali smo mogočni Aiguille du Midi, dostopen z vzpenjačo, v središču mesta pa Cerkev Saint-Michel in trg Place Balmat, znan po startu ultramaratona Ultra-Trail du Mont-Blanc. Navdihnil nas je tudi spomenik pogumu in pustolovskemu duhu prvih alpinistov, Jacquesa Balmata in doktorja Michela Paccarda, ki sta prva osvojila Mont Blanc leta 1786, ter slikoviti Pont des Gaillands, ki ponuja idilične poglede na reko Arve. S strahospoštovanjem pa smo si ogledovali Brevent, ki smo ga nameravali prehoditi. Iz doline je izgledal precej zahteven, sploh ob zaskrbljujočih vremenskih napovedih.

Zajtrk ob 5:00  na prvi dan hoje ni napovedoval lahkega dne, a se nismo pritoževali, saj smo vedeli, da zgodnji začetek morda povečuje možnost, da suhi prehodimo Brevent; čeprav nismo bili povsem prepričani, da je Tomi imel v mislih enako. Bolj od daleč smo slišali pogovore med vodniki in ujeli besede: "Možnih scenarijev ni veliko, hodili bomo po dežju, vprašanje je le kdaj in kako dolgo." Raje smo se zamotili z zajtrkom, ki je prikazal praktičnost oskrbnika, saj smo si sami odrezali kruh in vzeli mleko ter marmelado iz hladilnika. Klara nam je skuhala odlično kavo, za kar smo ji bili vsi hvaležni! Ko smo stopili iz koče, nas je nad nami pozdravil mogočni Mont Blanc in zvezdnato nebo. Pogled, ki so ga alpinisti vajeni, tisto jutro pa smo ga lahko občutili tudi mi. Marko nas je odpeljal na drugo stran Chamonixa do Argentiere (1350) - Col de Montet, sam pa je odpeljal avtobus v Courmayeur in se z lokalnim avtobusom vrnil nazaj; nameraval se je delno vzpeti z gondolo in se nam pridružiti pred vrhom. Naš današnji plan je bil prehoditi celotni Brevent ter se spustiti na drugo stran do naše koče Chalet Les Méandres. Pred sončnim vzhodom smo se tako podali v klanec, najprej proti jezeru Lac de Blanc ob koči Refuge La Blanc (2352), ki je eno najlepših in tudi najbolj obiskanih v okolici Mont Blanca. A tisti dan smo bili ob jezeru skoraj sami, najverjetneje zato, ker je bila zgodnja ura in tudi vremenska napoved ni bila obetavna. Ob 11. uri naj bi prišla ploha, od 15. ure naprej pa dež. Že prvi dan na avtobusu smo se pogovarjali o pričakovanjih, in eno od njih je bilo, da nas dež nikoli ne bi ujel. Poslušanje vodnikov in njihovih nasvetov, da bomo morda hodili po dežju, ni bilo lahko. Vsi smo imeli dežno opremo s seboj, v glavi pa misel, da je ne bomo potrebovali. Vse to smo ob lepoti turkiznega jezera z razgledom na Mont Blanc hitro pozabili, a vseeno smo dokaj hitro pojedli sendvič.

Od jezera smo se vzpeli na zgodnjo poti, ki bi omogočala, da do Plan Praz (2075) ne bi izgubili veliko višine. A sredi poti smo se zaradi snežnih zaplat in bližajočega dežja vseeno spustili do koče Refuge de la Flégère (1877) ter se tako izognili prvi plohi. Ponovno smo zagrizli, tokrat v strm klanec do Plan Praz (2075), Col de Brévent (2368) in nazadnje do vrha La Brévent (2525). Krajše pavze so nam omogočile, da smo vrh dosegli suhi in smo še vedno lahko občudovali masiv Mont Blanca, ki pa se je vedno bolj zapiral. Pogledovali smo proti gondoli, s katero lahko prideš iz doline na vrh in nazaj, a to je bil načrt B, ki pa ta dan ni prišel v poštev. Naredili smo še društveno sliko PD Ajd in uživali v panoramskih razgledih na pogorje Bréventa in jezero Lac de Brévent. V spustu proti koči Refuge de Bellachat (2152) smo že razmišljali, kje v nahrbtniku je naša dežna oprema. Kmalu je to postalo resničnost, ko smo dobili kratka »ekzaktna« navodila vodnikov: dežna oprema in gremo naprej. Ulilo se je, klepet je potihnil. Klara in Janja sta nam kmalu ušle v direktni spust proti Chamonixu, a smo jijh priklicali nazaj v smer grebena prosti Les Houches. Dvajset planincev je v račjem slogu tiho in previdno sestopalo po strmem kamnitem spustu; ni bilo enostavno. A ni minilo niti pol ure, ko se je razjasnilo. Ustavili smo se in pod seboj zagledali spektakularni pojav mavrice, ki je v odboju žarkov in vodnih kapljic zraka nastala nad Chamonixom. Notranji lok močnih barv je obdajal rahel zunanji lok z obrnjenim zaporedjem barv. Stali smo in jo občudovali, ja, narava nas res nagrajuje in motivira za naslednji korak. V gozdu Coupeau nad Les Houches smo pred seboj zagledali tudi kip Kristusa Kralja, visok 25 metrov, postavljen leta 1934 in posvečen miru na svetu. Bolj mirni smo bili tudi mi, saj je bila tik pod kipom tudi naša koča.

Drugi dan hoje smo bili veseli zajtrka pol ure kasneje, torej ob 5:30, v že znani samopostrežni obliki, nato pa smo se spustili do Les Houches, kamor so nas vodile vonjave iz pekarne. Nahrbtnike smo ponovno napolnili, a kaj, ko že pripravljenega sendviča skoraj nismo mogli izpustiti. Začetek in smer na poti TMB si vsak izbere sam. Mi smo šli v nasprotni smeri urinega kazalca. Dan prej smo začeli v Argentière in prečkali Brevent. Tega dne smo prišli do loka v Les Houches, kjer začne večina pohodnikov. Ob loku smo se ustavili, slikali in si zamislili, kako je narediti celotni krog. To so nam tudi opisali člani družine Klančnik, ki so krog opravili pred leti v šestih dneh in so prav tako začeli pri tem loku. Drugi dan smo se zavedali, kaj pomeni večdnevni pohod. Noge so bile težke, še težji pa nahrbtniki, na srečo smo vodo točili v potokih, ob kočah ali rekah in je nismo nosili za cel dan. Ja, dobra kondicija zelo olajša vsak korak in dihanje, in z vsakim dnem je bilo lažje. Kmalu smo se lotili zelo strmega klanca proti prelazu Col de Voza (1650), ki je ves čas potekal pod žičnico med Les Houches na severu in Les Contamines-Montjoie na jugu. Imeli smo tudi srečo, saj smo prav na vrhu prelaza videli znameniti tramvaj Mont-Blanc na najvišji zobati železnici v Franciji. Nato smo nadaljevali proti prelazu Col de Tricot (2124), med gorama Mont Vorassay in Aiguille de Bionnassy. Naprej je pot vodila po strmem terenu skoraj do hitro tekoče reke, ki izvira iz ledenika Bionnassay. Tu so prišli na svoj račun ljubitelji nestabilnih visečih mostov. To ni glavna pot TMB, ampak varianta, ki jo izberejo dobro fizično pripravljeni pohodniki, vendar se vsak trud izplača, saj ves čas občuduješ razglede na Bionnassay, njegov ledenik, Mont Blanc in južni konec Aiguille Rouges. Občudovali smo tudi kočo Goûter, ki za alpiniste predstavlja izhodišče za vzpon na streho Evrope. Oskrbnik v koči nam je to pot posebej priporočil, a z žalostnim sporočilom, da ledenika Bionnassay čez nekaj let ne bo več. Sonček na prelazu je nekatere kar uspaval, dolga pavza pa je omogočila, da smo sezuli čevlje in tudi noge malo spočili. Sledil je spust proti reki in dolini Miage ter koči Refuge de Miage (1560), ki smo jo skrajšali za kar celo uro, pa čeprav smo občudovali ledenike, ki se končujejo z rekami. Ledeniki se topijo in razkrivajo nove površine, ki še vedno predstavljajo biotsko raznovrstnost, reke pa kar tečejo iz vseh strani. V dolini nas je premalila prav ledeno mrzla reka Le Grand Pont  - kar ustavili smo se, se sezuli in osvežili. Uživali smo vsak trenutek, nad nami je bil mogočni Mont Blanc z ledeniki, mi pa smo sedeli in poslušali šumenje vode. Čakal nas je le še 200-metrski vzpon proti koči Auberge du Truc pod goro Mont Truc. Na vrhu klanca smo enotno zaključili, da Francozi niso najboljši snovalci poti, saj je bil vzpon praktično vertikalen. Dodatno motivacijo je dala planinka z igranjem na strune in petjem in to na sredini klanca. Prelepa koča Auberge du Truc nas ni premamila, saj so se pred nami zbirali temni oblaki, na drugi strani doline je že deževalo, mi pa smo se podali proti še eni posebni dolini Contamines-Montjoie. Ulilo se je tik pred trgovino, kar smo izkoristili za nakup sendviča in pijače, preden smo se odpravili naprej, se je že razjasnilo.

Tretji dan hoje smo pri zajtrku šele ob 7:00 prvič smo dobili sir, salamo in celo kuhana jajca. Posladek smo si dodali kar sami – borovnice in maline ob strmi poti v narodnem parku Réserve Naturelle des Contamines-Montjoie. Strma korita, starodavni most so nam krajšali pot na glavni poti TMB, kjer je bilo zelo veliko ljudi. Veliko skupin najame vodnike, ki jih kljub njihovim zelo mehkim nogam, nevajenim hribovskemu koraku, vodijo po tej, ne tako enostavni, poti. Kmalu pa smo zavili desno proti Les Pres. Strm klanec je utišal naš klepet, a korak je postal bolj umerjen, kot da bi zdaj vedel, kam mora – samo gor, proč iz doline, pod vršace. Odprl se nam je pogled na Mont Blanc in vsi smo postali, kljub strmini, dobre volje. Ta dan smo skoraj cel preživeli na višini okrog ali pa nad 2000 m. Upali smo tudi, da pred dežjem osvojimo prelaz Col du Bonhomme in našo kočo La Croix du Bonhomme. A do tam je bilo še daleč, zaenkrat smo bili na planoti, pred nami pa se je pokazala žena, ki je s kladivom zabijala kole za električnega pastirja bikom. Ni kaj, dobra je. Že smo bili pri najlepši koči Refuge Les Pres (1935), ki je stara komaj štiri leta. Odpočiti smo odkorakali po prelepi, razgledni prečni poti proti Carrefour de la Cantine (1910) ter po poti, ki je zaradi padajočega kamenja zahtevala naš hitrejši korak proti Tumulus Plan des Dames (2043). Pred strmim zaključkom poti proti prelazu Col du Bonhomme (2329) smo ob potočku naredili še eno pavzo. Mimo nas so šli pohodniki, s katerimi smo se ta dan spali v isti koči in smo se tudi že večkrat srečali. To je dalo pohodu dodatno noto povezovanja in enotnosti. Damjan je Američanom en dan prej pomagal nositi kovčke, ki jim jih očitno agencija pelje na različne točke, medtem ko sami potujejo z majhnimi nahrbtniki. Amadeja pa jih je naučila pozdravljati in njihov mimohod je bil tako zelo zanimiv: "srečno", "bravo", "dober dan"… Poleg njih so bili še vsi drugi narodi, eni so hodili v skupinah, eni sami ali v parih. Na prelazu Col du Bonhomme (2329)  smo nad razgledom proti jezeru Lacs Jovet,pod pogorjem tritisočaka Mont Tondu, na gori Aiguilles de la Pennaz (2688) in Tete Sud des Fours (2664) nad nami ter dolinama Contamines-Montjoie, iz katere smo prišli, ter na drugi strani Le Gitaz. Oblaki so se začeli zbirati in začelo je pihati, tako da smo se odpravili proti koči Refuge de La Croix du Bonhomme (2443), ki so jo vodili mladi.

Četrti dan hoje je bil naš zadnji. Zajtrk je kar teknil, saj je zunaj le rosilo, a ob kavi so bile dežne kapljice že močnejše. Zbrali smo se na verandi koče in oblekli dežna oblačila; na srečo ni bilo mrzlo in tudi ni pihalo. Vremenska napoved ni bila tako slaba: dež do 9. ure in nato od 14. ure naprej. Ozbej, Ivan in Peter so se odpravili v svojem enakomernem tempu, mi pa smo še malo počakali in se nato podali v meglo. V račjem slogu smo sledili Tomiju, saj pot ni bila vidna. Na vrhu prelaza Col des Fours (2665) smo se skoraj zaleteli v ostanke snega, ki so kot zid zapirali pot. Obhodili smo jih in se spustili po zelo lepem a strmem in dolgem spustu. Vsake toliko so meglice popustile, da se je prelepa pokrajina vsaj malo odprla, a dež je kar vztrajal. Previdno smo se spuščali po blatnem in strmem terenu do vasice Ville des Glaciers, kjer je možno dobiti tudi francoski sir, a danes ni bilo ravno živahno. Veseli smo bili, da smo 'lunch paket', ki smo ga naročili v koči, lahko pojedli na suhem, in bil je prav odličen – posušeni debelejši kosi pršuta, kos sira, rozine, suhe banane in kruh (ta je bil kar suh). Tako smo se fizično in psihično pripravili na 800 vm dolg vzpon na Col de la Seigne (2516). Kmalu smo prečkali tudi prelepo kočo Refuge des Mottets, ki ima zelo lepo lokacijo pod amfiteatrom tritisočakov, iz katerih izvirajo reke; tisti dan je izgledalo, kot bi izvirale iz megle. Vzpon se je najprej po rajdah strmo vzpenjal, nato se je malo položil, ravno toliko, da smo še lahko izmenjavali misli. Karakter poti ni popustil vse do vrha prelaza, kjer se je ponovno ulilo. Ob močnem vetru in mrazu na vrhu smo se hitro oblekli, naredili fotografijo in se spustili v dolino Val Veny. Tako smo prešli iz Francije v Italijo. Ves čas smo prečkali potoke, ki so se z leve in desne spuščali iz gora, in opazovali ostanke snega, tako da pot ni bila vedno vidna. Preko planote La Lée Blanche z ruševinami kamnitih stavb, ki so v vijolični barvi cvetja postale prav fotogenične, in mimo Casermetta, nekdanje vojaške stavbe, ki je po prenovi postala center za interpretacijo narave, nekakšen muzej na prostem, smo se kar prehitro spuščali v dolino. Kljub temu smo se povzpeli do koče Rifugio Elisabetta (2195), ki se nahaja na čudoviti lokaciji na dnu doline Val Veny, v Grajskih Alpah, pod ledenikoma Ghiacciaio della Lex Blanche in Ghiacciaio d'Estellette, s katerih se s terase koče odpira spektakularen pogled. Pot se je nato nadaljevala mimo dolge ravnine jezera Combal do postaje, kjer smo srečali tudi Ožbejevo skupno- bravo za odličen tempo; in se z brezplačnim avtobusom odpeljali 9 km do Courmayeurja. Na desni strani nas je pozdravljal Mont Blanc, in obljubili smo mu, da se še vrnemo. V Courmayeurju nas je čakal Marko in srečno pripeljal domov. Marko hvala!

Čestitke vsakemu, ki se je vrnil domov z novimi izkušnjami, zavedanjem svojih zmožnosti, novimi spoznanji o sebi in novo motivacijo za prihodnje hribovske in tudi druge izzive. Takšna pot nam vsekakor ponudi širši pogled na planinstvo v mednarodnem prostoru, spodbuja orientacijo v naravi in sledenje poti do naslednjih ciljev, ter krepi sodelovanje v skupini in občutek za sočloveka. Predvsem pa nas uči, da pri reševanju problemov nismo sami. Vsi smo se vrnili obogateni – pot in skupina nas je oblikovala!

DAN 1: Prevoz: Ajdovščina (Slovenija) – Courmayeur (Italija) – Chamonix (Francija)

Glavni temi na avtobusu sta bili: novi gojzarji/čevlji in upam, da nas dež ne ulovi.

DAN 2: CELOTNI BREVENT: Argentiere (1350) – Refuge La Blanc (2352) La Flegere (1877) Plan Praz (2075)  - Col de Brevent (2368) - La Brevent (2525) - Lac de Brevent  - Refuge de Bellachat (2152)  - Chalet Les Méandres (ex Tupilak) (1120 m)

POT: 30 km, +2100 m, -2400 vm, 11 h 30 min

Dve nočitvi: Les Houches / Chalet Les Méandres (ex Tupilak) (1120 m)

DAN 3 (drugi dan hoje):Les Houches (1050) - Col de Voza (1650) - Col de Tricot (2124) - Refuge de Miage (1560) -  Auberge du Truc  (1750) – dolina Contamines-Montjoie  - Gîte le Pontet ( 1170 m)

POT: 25 km, +1700 m, -1600 vm, 11 h

Nočitev: Gîte le Pontet (1170 m)

DAN 4 (tretji dan hoje): Gîte le Pontet – Des Pres (1940) – Refuge Des Pres (1935) - Carrefour de la Cantine (1910) - Tumulus Plan des Dames (2043)- Col du Bonhomme (2329)  - Col de la Croix du Bonhomme (2479) - Refuge du Bonhomme (2443 m)

POT: 15 km, +1500 m, -250 vm, 6 h 40 min

Nočitev: Refuge de La Croix du Bonhomme (2443 m)

DAN 5 (četrti dan hoje): Refuge du Bonhomme (2443 m) - Col des Fours (2665) - La Ville des Glaciers (1789) - Refuge des Mottets  (1864) - Col de la Seigne (2516) – ITALIJA -  planota La Lée Blanche - Casermetta  - Rifugio Elsabetta (2195)  - ravnina jezera Combal - Courmayeur

POT: 23 km, +1100 m, -1800 vm, 7 h 10 min

Prevoz: Courmayeur – Ajdovščina

* Vir in fotografije: Anja Klančnik - Planinsko društvo Ajdovščina   

Deli Nazaj