Zborno mesto je bilo ob 7.45 v Ajdovščini. Marsikdo bi si rekel, kaj moramo vstati ob taki zgodnji uri, saj je sobota. Jutranje vzhajajoče sonce nas je zvabilo, da smo izvedli en lep planinski del dneva. Že zgoraj je omenjeno, kdaj smo se zbrali v Ajdovščini. Najprej smo se prešteli in ugotovili, da nas je kar precej, številka se je ustavila pri 28 udeležencev. Število se je povečalu tudi, zaradi sodelovanja Osnovne šole Danila Lokarja iz Ajdovščine, saj je novi športni učitelj Žan pripeljal s seboj kar 13 udeležencev.

Z avtomobili smo se naprej odpravili proti Krasu. Pot nas je vodila v Branik, skozi Štanjel do Dutovelj, kjer smo zavili v smeri vasi Pliskovice. Pliskovica je bila tudi izhodišče našega planinskega izleta. Po uvodnih besedah smo krenili na našo pešpot. Zanimivo, da smo začeli s spustom in ne z vzponom. Spuščali smo se najprej do Kala Mlačna, kjer je manjše jezero oz. kal z vodo, ki je včasih služil za napajanje živine. Danes je le kot močvirno jezero bogato z raznim rastlinjem.

Hodimo naprej po gozdni makadamski poti, kar precej časa. Pot nas spremlja skozi globok gozd, kjer so na enem od odsekov celo tablice z napisi dreves, ampak zadeva je precej opuščena. Po dobri uri hoda le zapustimo makadamsko cesto in se podamo na vzpenjajočo stezo, ki nas je vodila po predelu Žekanca proti vrhu našega cilja.

Za vzpon smo pod vrhom izbrali desno neoznačeno pot, ki je bila bolj ozka in strma in nas je vodila po strmem pobočju pod vrhom Monte Lanara. Hodimo, hodimo in kmalu prečkamo državno mejo med Slovenijo in Italijo. A kaj, ko smo po italijanskem ozemlju do vrha hodili le 10 minut. Otroci so se čudili italijanskim markacijam in oznakam. Vsi so hodili kot veliki. Noge nas le prinesejo na naš vrh Volnik/Monte Lanaro. Do vrha smo rabili 1h50minut z manjšimi postanki.

Na vrhu je bilo pričakovano in se je tudi zgodilo, da nas bo najprej zamikal lesen balkonski podest, kjer so opisane ptice in prikazan razgled sosednjih vrhov, ki se vidijo naokrog (Nanos, Čaven, Sveta Gora,…). Alpe so bile v megli, zato smo opazovali le nižje vrhove, ki so se razdajali v jasnem in toplem vremenu. Saj res, da smo planinci in nas bolj pritegnejo vrhovi, a pogled nas je usmeril tudi nižje proti Tržaškem zalivu (Monfalcone,…). Na vrhu je bil čas za malico in seveda gasilsko fotografijo s zastavo planinskega društva.

Čas je, da se vrnemo v dolino in to tudi nadalje storimo. Smer spusta smo si malce podaljšali saj smo krenili po italijanski strani mimo Njivic nazaj, a smo se potem priključili poti vzpona. Hitro izgubljamo na višini in kmalu dosežemo našo makadamsko pot, ki nas je spremljala večino časa. Sledil je spust po makadamski gozdi cesti do Kala Mlačna, kjer smo si še enkrat ogledali močvirje z vodo in delo divjih prašičev na sosednjem travniku. Slabil pa je še 15 minutni vzpon do vasi Pliskovica, kjer so nas čakali avtomobili.

Rekli smo si, da danes je narobe svet, zakaj. Tudi smo začeli z spustom v dolino in končali z vzponom. No ja vmes pa je bilo planinsko in družinsko primerno, da so bili vsi člani otroci in odrasli zadovoljni in premagali 10 km dolgo planinsko turo. Časovni dosežek je bil 3h30minut vključno s krajšimi postanki. Skupaj je trajalo nekaj več, saj smo si na vrhu privoščili daljši odmor. Tura je bila razgibana precej na svoji in malo na tuji zemlji.

No pa smo spoznali še en del našega ozemlja, ki je bil za večino udeležencev nepoznan. Zahvala gre vsem, ki ste zaupali vodenje izleta in smo pričarali lep dan skupaj.

* Vir in fotografija: Gorazd Lapajna / Planinsko društvo Ajdovščina   

Deli Nazaj