Novica je tako potovala od ust do ust in konec leta 2015 je bilo pod streho že pet uporabnikov. Zahvala, da se je Hiša postavila na noge, gre predvsem marljivim prostovoljcem, ki so pomagali opremiti hišo in donatorjem pohištva, gospodinjskih aparatov in pripomočkov. Od leta 2022 program izvaja Rdeči križ Slovenije – Območno združenje Ajdovščina.
Vzroki, da so se uporabniki znašli na socialnem robu, brez strehe nad glavo so različni – od nesoglasij v družini, socialne izolacije, nestabilnega trga dela, neurejenih osebnih statusov in podobno. Prednost pri nastanitvi imajo ajdovski občani, ki morajo mesečno plačevati simbolično najemnino.
Program je do sedaj prejemal finančno podporo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, FIHO, Občine Ajdovščina in Občine Vipava. Stremimo k temu, da je program prehodne narave in ni namenjen trajnemu bivanju, čeprav imamo še vedno nastanjenih nekaj stanovalcev, ki so v hiši praktično že od njenega odprtja, saj zanje nismo uspeli najti trajne rešitve bivanjske problematike.
Hiša Malorca lahko nudi 24 urno nastanitev desetim osebam, imamo pa tudi dve postelji za krizno nastanitev. Trenutno je v program vključenih devet kontinuiranih in trije občasni uporabniki. Starostna struktura je od 31 do 76 let.
Program izvajamo v dveh sklopih. V prvem sklopu zagotavljamo storitve osnovne oskrbe (bivanje, topli obrok, zagotavljanje osebne higiene, toaletnih potrebščin, priprava toplega napitka,…). V drugem sklopu pristopimo k problematiki brezdomstva bolj celostno in pogledamo ozadje in razloge, ki so vodili v to, da je nekdo ostal brez strehe nad glavo. Vsakemu posamezniku nudimo možnost izdelave osebnega načrta za razrešitev nastale problematike.
Vseh uporabnikov Hiše Malorca je bilo v teh desetih letih 61. Po mnenju nekaterih premalo, po mojem mnenju je čisto vsak, ki se znajde v situaciji, da nima strehe nad glavo preveč.
Ob deseti obletnici Hiše Malorca želimo opozoriti na solidarnost tudi do te ciljne skupine, ki ni tako maloštevilna. Lokalni skupnosti, ki zmore misliti na ranljive skupine v naši družbi, čeprav je to njena dolžnost, je treba izreči javno pohvalo.
* Vir in fotografije: Lucija Božič & Urška Brežnjak