Po dveh letih se primorski alpinist Boštjan Mikuž, tokrat v večji zasedbi, zopet odpravlja v Patagonijo, pokrajino, ki ga je navdušila z lepotami narave in ljudi. Tam sta z Dejanom Korenom stopala po takrat še neosvojenem vrhu 2465 metrov visokega Cerra Dumba. Takrat preplezano prvenstveno 900 metrov dolgo smer sta poimenovala Vstala Primorska.

Poleg omenjenega vzpona ima za seboj tudi solo vzpon v smeri bratov Schmidt v severni steni Matterhorna in preplezan Crozev steber v severni steni Grandes Jorasses. Obe steni sodita, poleg severne stene Eigerja, med zadnje tri probleme Alp. Med mnogimi drugimi njegovimi vzponi je tudi Freneyski steber v Mont Blancu, dvakrat preplezana severna stena Les Droites in dve prvenstveni smeri v pogorju Ala Archa v Kirgiziji.

O alpinizmu, naporih in lepotah tega športa, tudi o njegovi komercializaciji, o življenju in načrtih, ki jih imajo z ekipo tokrat, se je z mano pogovarjal nekaj dni pred odhodom na enomesečno odpravo.

Boli vas. Trpite. Nevarno je. Uničuje vam odnose. Stane vas malo premoženje. Vprašati vas moram. Zakaj? Zakaj želite osvojiti katerikoli vrh?

Ko je Krakauer spraševal, zakaj plezamo na Everest, mu nisem povedal tega. Ko sem doma, se mi zdi, kot da me zasleduje velik črn oblak. Nekaj takega kot depresija. Ko sem na gori, katerikoli gori, se počutim ozdravljenega.

(iz filma Baltasarja Kormákurja Everest, 2015)

Čeprav bova govorila o čisto drugačnem pristopu osvajanja gorskih vrhov, kot je opisano v zgodbi Jona Krakauerja Into thin air (Izginuli, 1996), o kateri pripoveduje tudi pred dobrim mesecem premierno predvajan film Everest, vprašam tudi jaz: zakaj? Kaj te žene v mraz, sneg, močan veter, nestabilno vreme? Zakaj v neugodne razmere? Zakaj porabiti ves dopust, ki ga bolj navadni ljudje preživimo v Dalmaciji, če je potrebno, vzeti še izredni neplačan dopust, in iti na odpravo? Zakaj do vrha?

Na prihajajoči odpravi ne gre iskati podobnosti z omenjeno zgodbo, saj ne gremo na komercialno, oziroma vodeno odpravo, kot je prikazana v filmu, ampak smo petčlanska zasedba alpinistov v lastni režiji. Odpravljamo se tja, kjer civilizacija ni pustila veliko sledov in zato tam ni turizma. Prav to je tudi močan vzgib. Gremo iz običajnega, dokaj splaniranega in rutinskega življenja v avanturo, v raziskovanje, v okolje, kjer je samo narava, ti in ljudje, ki jim v takih razmerah še vedno zaupaš. To ni beg, nihče od nas ne beži od vsakdanjega življenja, je pa projekt, ki te dela bolj živega, saj v tebi zbudi željo po raziskovanju in odkrivanju. Nekaj takega so verjetno doživljali prvi raziskovalci sveta, kot je bil James Cook ali Marco Polo.

Vemo, da ne gremo uživati na Sejšele ali samo na treking. Kdor želi nekaj več, kot ponuja instant turizem in instant družba, ve kje iskati odgovore na vprašanje zakaj. V zadnjem času sem na socialnih omrežjih velikokrat zasledil citat Life begins on the end of your comfort zone (Življenje se začne na koncu tvojega območja udobja). Če to ni le še eden od popularnih citatov, za katerim ni dejanj, in je vsem splošno znan, potem je odgovor na vprašanje zakaj nepotreben. Ni pa nujno, da moraš prav v take ekstremne situacije, kot jih včasih ponujajo gore, če želiš iz območja udobja. So pa meje cone udobja precej relativne, tako, kot so relativne tudi ekstremne situacije. Ne gremo pa v kakršnekoli razmere, ampak vzpone pogojujemo z ugodnimi in varnimi razmerami.

Po katastrofi, imenovani tudi 1996 Mount Everest disaster, se je javnost začela spraševati glede komercializacije alpinizma, izpeljanke alpinizma v neko povsem specifično vejo turizma, trženja najvišjih vrhov kot nekakšne adrenalinske parke. V filmu lahko vidimo dva pogleda gorskih vodnikov, ki spremljata udeležence odprave do vrha. Scott Fischer meni, da je Rob Hall nekakšen hand-holder, da skrbi za udeležence tako, da jih vedno spremlja, ne pušča same in jih do vrha pelje skoraj za roko. Sam pa je drugega mnenja, pravi, da kdor ni sposoben iti sam, neodvisno od vodnika, si tudi ne zasluži biti na gori. Kaj meniš o tem?

Dejstvo je, da kdor najame gorskega vodnika, ne more reči, da lahko gre na goro neodvisno od njega. Če bi bilo temu tako, vodnika ne bi najel. Ima pa gorski vodnik zelo veliko odgovornost, da se hand-holder pristop ne prelevi v dejanje Roba pod vrhom Everesta, ki je, kljub slabi vremenski napovedi in prepoznemu vzponu enega izmed klientov pod vrh, dovolil, da ta nadaljuje pot navzgor in ga tudi spremljal do cilja. Vodnikova dolžnost je, da preizkuša klienta na predhodnih lažjih testnih turah, razsodi o primernosti vzpona, razmer, časovnice in kasneje odgovarja za dejanja med vzponom. Prav zato grejo gorski vodniki pri nas in v alpskih državah skozi dolgo, naporno in drago šolanje. Tako so po zaključenem štiriletnem izobraževanju strokovno usposobljeni za vodenje strank po vseh svetovnih gorstvih.

Kako razumeš mišljenje Tibetancev, opisano v delu Heinricha Harrerja Sedem let v Tibetu (1952), ki se na velikane iz spoštovanja ne vzpenjajo, saj tam po njihovem prepričanju domujejo bogovi?

Podobno kot na mišljenje Slovencev v sedmem stoletju, ki se iz spoštovanja do Svaruna in ostalih božanstev na Triglav niso vzpenjali. Na to gledam z velikim spoštovanjem. To je del njihove kulture in mentalitete. Razumeti je treba, da vsako časovno obdobje prinese nove poglede na svet. Tibetanci imajo veličastno kulturo in religijo, bili so močno izolirani od ostalega, predvsem zahodnega sveta in verjamem, da niso niti čutili potrebe po odkrivanju občutkov z vrha gora. Življenje samo jim je dajalo te občutke vsakodnevno, po drugi strani pa tudi tehnično niso bili tako razviti, da bi se lahko vzpenjali v ekstremnejše razmere. Zahodna civilizacija pa je z industrijsko revolucijo stopnjo udobja močno dvignila in s tem začela izgubljati stik z naravo. V 19. stoletju je bilo gorništvo že prisotno, mislim, da je bilo neka mešanica med vračanjem k naravi in osvajalstvom, vsaj pri imperialističnih narodih. Branje zapisov Klementa Juga ter drugih odličnih gorniških piscev nam že v začetku 20. stoletja razkrije, da so ljudje v gorah iskali pozabljene resnice, soočanje s samim seboj, iskreno naravo, kjer ni dvoličnih obrazov, pritlehnih političnih ali družbenih igric, situacije, kjer je revež enak bogatašu, kjer denar izgubi vrednost, kjer brez družbenih preprek pride na dan drznost, preudarnost, pogum, čast, etika in moč volje.

Če se spet nekoliko dotakneva zgodbe iz filma, lahko vidiva dve veliki nasprotji, in sicer na eni strani mistično gledanje na gorske velikane ter na drugi popolno komercializacijo najvišjih gora v Himalaji.

Komercialni alpinizem prej omenjenih občutij nikoli ne bo mogel nuditi človeku. Vendar jih po vsej verjetnosti klienti vodenih odprav niti ne iščejo. Če bi jih, bi se odločili za samostojen vzpon. Iščejo pa v mejah svojih zmožnosti in po instant poti. Najamejo vodnika in so tako varnejši. Zato v komercialnem vodništvu ne vidim nič slabega, nenazadnje ni to storitev, ki je bila ponujena s strani nekih »zlih« korporacij, ampak se je razvila s strani vrhunskih alpinistov, ki so želeli s svojim znanjem približati gore tudi drugim, zraven seveda zaslužiti in tako živeti svoje sanje tam, kjer uživajo.

Če bi videl spornost pri zaslužku gorskih vodnikov in agencij, bi jo moral videti tudi pri zaslužku glasbenikov na njihovih nastopih, v katerih uživajo in so jim predani. Zakaj bi sploh razmišljal v tej smeri? Je pa res, da se s komercializacijo alpinizma in  vodništvom morajo postaviti (ponekod se že postavljajo) kriteriji ter pravila, ki zagotavljajo, da ta gospodarska dejavnost ne škoduje naravi in alpinizmu v njegovem bistvu. V Sloveniji in po Evropi se na tem aktivno dela. Večji problem je zagotovo v Nepalu, kjer je ta oblika turizma eden glavnih prinašalcev dohodka. Tam je to težje kontrolirati, saj je v igri tudi več denarja. A tudi pod Himalajo se zadeve spreminjajo, nenazadnje pa je narava tam precej bolj neizprosna in ne pušča veliko napak, kar dobro prikazuje tudi film.

Kako je pa biti alpinist in partner hkrati? Koliko ta način življenja res uničuje partnerske odnose ali odnose z družino? Kako napraviš ravnovesje med enim in drugim? Kako je biti zaposlen? Koliko bolniškega dopusta porabiš?

Na prvo vprašanje bi mogoče bolje odgovoril kdo od mojih soplezalcev. Vsekakor, lažje je, če je partner ali partnerica povezan/-a s podobno dejavnostjo, oziroma mu/ji šport ni tuj. Tako lažje razume.

Menim pa, da partnerske odnose ne uničuje nek zunanji dejavnik, uničujemo jih mi z odzivom nanj. Torej, če si egoist in ti za odnos ni mar, je razumljivo, da odnos ne more delovati. Bolje ga je prekiniti, saj v nasprotnem primeru druga oseba močno trpi. V dobrem odnosu, kjer sta oba partnerja spoštovana, zadovoljna in srečna, pa lahko napraviš ravnovesje kjerkoli na svetu. Glede službe je vse odvisno od tega, kje si zaposlen. Jaz nimam problemov. Tudi bolniškega dopusta porabim zelo malo, sploh ne zaradi ukvarjanja z alpinizmom.

Je včasih alpinizem tudi odvisnost?

Če je, je zelo nevarna odvisnost. Za odvisnika to pomeni, da mora ves čas biti nekje zunaj, saj se doma v vsakdanjem življenju ne počuti dobro. Ves čas beži. Bolje je, da je le zdrava strast.

Kako gledaš na tveganja in ogrožanje življenja med vzponi? Kako se um odziva v ekstremnejših razmerah? Koliko te je strah? Kako ravnaš z njim?

Tvegati, torej kjerkoli in kadarkoli pametno tvegati, pomeni polno živeti. Na ogrožanje življenja med vzponom ne gledam rad. Takrat raje nisem v steni. Dojemanje tveganja in ekstremnih situacij pa je relativno in odvisno od psihofizične pripravljenosti, organizacije, izkušenj, poznavanja terena in samega sebe. Res dober vzpon je tisti, ki je težak, vendar si v steni vsak trenutek suveren. Nevarnost poveča slaba pripravljenost. Če si slabo pripravljen, boš nevarnost toliko bolj intenzivno občutil.

O strahu ne govorim rad, raje o previdnosti iz spoštovanja do smeri v steni in narave, preudarnosti in razsodnosti. Rad imam te občutke pred vzponom, v katerih je prisotna tudi tista zdrava trema, ki me podzavestno prisili v dobro pripravo in kasneje v tehtne odločitve. Če si dovolj izkušen in na vzpon dobro pripravljen, ni več razloga za strah, saj um v nepredvidljivih situacijah reagira z mirno reakcijo, hladno krvjo in visoko koncentracijo.To pa je poglavitnega pomena za varen in uspešen vzpon.

Kaj ti gore dajejo? Kakšen odnos imaš do njih? Lahko razumeš Tomaža Humarja, ki je govoril o tem, kako čaka, da se mu gora odpre in šele nato lahko začne plezati?

Zagotovo mi dajejo nek mir, lepoto narave in čisto okolje, kjer odločitve, dejanja inbesede štejejo. S tem pa dobim veliko energije, inspiracijo za vsakodnevne projekte in lažje vidim smisel v stvareh. Vseskozi mi tudi odrejajo trening in načrten napredek. So kup kamenja, poligon, kjer lahko izkusiš nekaj, kar ta civilizacija generalno pozablja. Seveda lahko to izkusiš tudi kje drugje.

Vsak človek ima svoj pogled na svet, zagotovo ga je imel tudi Humar. Spoštujem ga kot vrhunskega alpinista. Prakticiranje duhovnosti gotovo pomaga pri koncentraciji, verjetno pa vpliva bolj nate kot osebnost in ne toliko na naravo. Duhovnost je človeška komponenta. Če jo razvijaš v ta namen, boš verjetno bolje pripravljen. Ne moreš pa z njo vplivati na zunanje dejavnike. Ob slabih razmerah se bo plaz sprožil ali boš takrat v steni ali ne. To je narava, ki jo je treba spoštovati.

Kdo od alpinistov ali ekstremnih športnikov ti je blizu?

Blizu so mi dejanja Ulija Stecha, Steva Housa, Toma Česna, Slavka Svetičiča in še veliko naših in tujih alpinistov. Njihova dejanja govorijo sama zase. Izpostavil bi Stechovo nezvezdniško osebnost (čeprav je v alpinizmu superstar) in sistematični pristop k treningu Steva Housa, ki ga je upravičil z mnogo neverjetnimi vzponi. Svoj program ponuja drugim v obliki knjige, skoraj zastonj torej, predvsem pa zelo aplikativno.

Pred odpravo v Patagonijo dve leti nazaj si z Dejanom Korenom in Nejcem Kurinčičem načrtoval vzpon po še nepreplezani vzhodni steni na Cerro San Lorenzo (3706 m), vendar ste zaradi Nejčeve poškodbe načrt pred odhodom spremenili. Z Dejanom sta poskusila osvojiti Cerro Torre (3128 m), ampak sta se zaradi neugodnih razmer nekaj deset metrov pod vrhom obrnila nazaj proti vznožju. Po okrevanju vama je uspelo stopiti na takrat še neosvojeni vrh 2465 metrov visokega Cerra Dumba. Posebno izčrpni in na trenutke ganljivi, pretresljivi, tudi duhovno naravnani so tvoji dnevniški zapisi in spomini na to izkušnjo, objavljeni na spletni strani AO Ajdovščina. Boš tudi tokrat pisal?

Upam, da ne bo toliko časa za to kot pred dvema letoma.P isal sem namreč med okrevanjem in slabim vremenom.

Kdo vse gre tokrat na jug? Kakšni so vaši načrti?

V naši odpravi je pet alpinistov, in sicer Dejan Koren (AO PD Vipava), Rok Kurinčič (Soški AO), Domen Petrovčič, Domen Kastelic (oba Akademski AO) in jaz. Naši načrti so še vedno usmerjeni na še nepreplezano 1800 metrov visoko vzhodno steno Cerra San Lorenza v severni Patagoniji. Vse pa je odvisno od razmer. Če bojo te neugodne, imamo na izbiro še veliko vrhov in nepreplezanih smeri.

Želim vam srečno pot in varne vzpone.

Hvala.

* Naslovna fotografija: Dejan Koren (Patagonija)

Deli Nazaj