Četrtega junija je Andrej Zaman začel svojo ameriško avanturo, z udeležbo na eni najtežjih športnih prireditev na svetu, Trans Am, ki je čisto posebna dirka, dolga kar 7200 kilometrov. Na 7.200 km tekmovalec nima nobenega spremstva. Odvisen je le od sebe. Gre za solo vožnjo, brez ekipe in brez pomoči kogar koli. S sabo je potrebno imeti vso opremo in sam mora poskrbeti za oskrbo s hrano, pijačo, počitek, navigacijo, beg pred morebitnimi napadalnim živali ...

Dirka Trans Am je letos tretjič, vendar prvič ponuja možnost, da tekmovalec sam izbere, kje bo štartal, prvič pa so tudi ponudili možnost vožnje v dvojicah. Andrej Zaman gre z zahoda na vzhod, začel pa je v Astorii v Oregonu, to je 150 km od Portlanda, cilj pa načrtuje v Yorktownu v Virginii.

Njegovo avanturo lahko spremljate na Facebook-u, ter forumu ŠD Randonneurs Slovenija. Dirko pa lahko spremljate tudi po sistemu Live Tracker, na spletni strani organizatorja.

Preberite si zadnje (nelektorirane) zapiske, ki jih na Facebook-u o njegovi avanturi redno beleži Tanja Kavčič:

Ponedeljek, 20. junij:

Andrej je zdaj v mestecu Houston, 2882 milj od starta. Houston je dokaj velik kraj, a žal nimajo kolesarskega servisa. Andreju je ponovno počila špica, zdaj se je to zgodilo že tretjič. V eni trgovini z avtodeli da je kupil ali dobil, ne vem, orodje in zdaj bo skušal sam popraviti. Upajmo, da mu bo uspelo. Pred njim je hribovje z majhnimi zaselki, predel, za katerega so k največji pazljivosti opozarjali lanski in predlanski udeleženci Trans Am. Predvsem zaradi napadalnih pote...puških psov, za katere je povedal, da so se že ogreli in da je že izvajal intervale. Sicer ima s sabo dva spreja v obrambo, nekakšen solzilec za psa. Lani v Grčiji na TCR mu je zelo prav prišel. Pa še mišico na stegnu da ima "nategnjeno", kot pravi in ga boli ter jezi, ker drugače ni z njim prav nič narobe. Ja, to je razlika med dirko in dirko avanturo. Če je vse dobro, super, če pa imaš poleg utrujenosti še probleme, ki jih nisi pričakoval, vsaj ne tolikokrat in v taki meri, začne pa lomiti psiho. A Andrej je močan tudi na tem področju. Upajmo na najboljše in da bo lahko nadaljeval. Srečno, kot je imel do sedaj tudi veliko sreče z dobrimi ljudmi.

Nedelja, 19. junij:

Najprej malo statistike: pred dobro uro je Andrej presegel svojo najdaljšo ultra razdaljo: 4340 km, prevoženih lani na Trans Continental Race. In to kar 11 ur prej, na težji trasi na Trans Am. Zdaj že vozi v svojem novem ultra rekordu. Bravo Andrej, doktor becikla, kot te je poimenoval naš ultra prijatelj Boris Pupič.
Moje poročilo pa mora zdaj kar nekaj milj nazaj, a nič bat, ne bo miljo dolgo (upam :)). V petek pozno zvečer po našem času je Andrej prispel v mestece Newton, ...kjer so v kolesarski trgovini, ki tekmovalce spremlja v živo, servisirali oba: njega in bicikel. Slednji je dobil novo verigo, o špicah nič besed :), Andreja pa so oprali, stuširali, nasitili in naspali. Če ga ne bi še zbudili, bi spal dva dneva, je povedal. Menda je imel tudi intervju, a nisem uspela gledat, ker je pozna ura tudi mene pobrala. V soboto zgodaj zjutraj pa naprej in, o sreča, omrežje deluje ves čas, mobi povezava med Ameriko in Solkanom ima že kar stalno linijo. In se je dogajalo: Andrej vozi in vozi, kontra vetra manj, temperature znosne, pa je verjetno mislil, da mora kar vozit in se nič ne ustavljat. Dobim sms, da v krajih ni nič, tudi v Torontu, majhnem mestecu ne. Nič pomeni trgovine, bencinske... Seveda so bile, a ne ravno ob trasi. Potem pa včeraj okrog osmih po našem času, ob enih popoldan po njegovem napiše, da je ostal brez hrane in je do najbližje oskrbe 30 km. Ajej, hudoo... Mislim, da samo on ve, kaj pomeni, če ti po 14 dneh vožnje "pade cukr" in nimaš kaj dati v usta.... Pa še 30 km moraš prevoziti. In jih je, sami klanci da so bili, vmes pa je od jeze, da je bil tako lahkomiseln, še traso zgrešil. Ko je končno prispel v Coyville, je menda pojedel pol bara s hrano :). Potem pa naprej, načrtoval je, da bo spal v Pittsburgu. A sredi noči smsi:
- jooooj, pa to meji na znanstveno fantastiko. Pred Gerardom (mesto) menjam baterije na Dakoti in se zraven mene ustavi tip z avtom in ponudi prenočišče pri svoji mami. Zastonj. Da me je videl 15 milj prej, ko sem se vozil po nekih cestah. Ponudba, ki je ni za zavrniti.
- ma se dogaja. Tudi v sanjah ne bi mogel pričakovati česa takega. Prepričan sem bil da bom prespal par ur v kakšnem parku, ker za par ur spanja že ne bom plačeval velikega denarja.
- še večerjo mi kuhajo. Edino neta pa ni. Nič hudega.
- dobra je bila pašta s sirom in aviacijo (piščanec) Ob treh vstanem in kmalu grem. Neverjetni so ti Američani.
In zdaj že vozi dalje, naslednja država je Missouri.

Sreda, 15. junij:

Prikolesari danes zjutraj, se pravi po njihovo zjutraj, zdaj je tam čez poldan, no, prikolesari Andrej v Pueblo. Ma ni za verjet, je napisal. Ga dohiti en gospod v avtu. Da ga spremlja že ves čas na netu, da mu čestita in da je Pueblo mesto slovenskih izseljencev. Žal se je gospodu mudilo v službo, a je Andreja vseeno spremil v lokal, kjer imajo ene najboljših zajtrkov v mestu. In, celo omrežje je delovalo, zato so najprej v izvidnico šli smsi med Solkanom in Pueblom. Sem pro...ooosila za eno fotko, a da je oni gospod slikal, Andrej da ni in da je na zajtrku. Potem sva se slišala in me je zanimalo, kaj dobrega ima na krožniku: riž, dve jajci in šunko. Njami :) Pravi randonneurski zajtrk. Čeprav, najboljša je pica za zajtrk v Grosupljem, ko vozimo 1000 ko. In se pogovarjava, ja, Andrej je svež, pa ne vem, a sploh še kaj vozi ali tisti sledilec samo kaže, da vozi. A je tudi goste v lokalu zanimalo vse o Andreju, seveda, vsi kolesarji na Trans Am so atrakcija in se je moral posvetiti njim. Edino to sem še ujela, da namerava danes prevoziti 300 kilometrov.
Morda jih bo tudi več, čeprav.... Mraz v gorah je zamenjala vročina. Čez 40 stopinj da imajo.

Torek, 14. junij:

Najprej iskrena hvala Janji Perme in Matjažu Golobu, pobudnikoma in izvajalcema akcije ZDRUŽENI SPONZORJI. Res je, Andrej se bliža koncu neskončnih klancev, a bo zaradi utrujenosti drugi del poti morda še težji, čeprav pretežno ravninski. In če se od kje pritakne še kak kontra veter, bo, kot bi še enkrat vozil v vse tiste klance. Amerika je njegov življenjski projekt, prvi Slovenec je, ki vozi brez oskrbe na tako dolgi razdalji in prav je, da mu po svojih močeh pomagamo.
Moram tudi napisati, da so letos njegova sporočila izredno skopa v primerjavi z lanskim letom, ko je vozil na TCR in sva se veliko slišala in tudi za smse je bila možnost. Seveda, omrežje je delovalo ves čas. Zdaj pa tudi po dan in več ni glasu od njega, tudi wifija ni, še dobro, da vidimo, kje in kako vozi.
Včeraj se je že zgodaj ustavil v kraju Kremling, ob šestih zvečer po njihovem času. Utrujen, seveda, a krivo za zgodnji postanek je bilo neurje, v katerem je pripeljal tja, vozil pa je že od štirih zjutraj. V dežju ves dan, kar trikrat je moral zaradi hudega naliva vedriti. Se ustavi enkrat pri eni hiši, nikogar ni bilo doma. A glej ga, nenadoma se pojavi gospodar. Malo neugodna situacija, a možakar je bil zelo vesel, ker se je Andrej ustavil ravno pri njih. Da spremljajo dirko, seveda. In imajo to srečo, da vidijo kolesarje, ki vozijo mimo. No, glavnina šele prihaja, saj se Andrej ves čas zelo dobro drži v ospredju, okoli 10. mesta.
Včeraj je nameraval do Silverthorna, prav zdaj, ko to pišem, se mu bliža. A si je premislil, saj bi ga dež oviral in če bi tja prišel prepozno, bi moral spet spati na prostem.
Dobri angeli se selijo z njim po progi in mu pomagajo. Kot dobri ljudje. V Kremlingu se je ena gospa kar sama ponudila in mu našla prenočišče, bistveno ceneje seveda, kot je bilo tisto v Yellowstovnu.
Andrej ima še 34 milj do vrha. Potem pa v ravnine in ko mu bo pošteno dolgčas, naj ga kratkočasi misel, da ni sam, da smo z našimi spodbudami vsi mi z njim. Andrej, go go go.... Cilj v daljavi se že svetlika.

* Preberite tudii: Srečno Andrej Zaman

* Foto: Andrej Zaman Facebook

Deli Nazaj