Premierni climb and sail alpinističnega odseka Ajdovščina je uspešno za nami! Težko je zbrati vsa čustva v samostojni zapis, sploh tako hitro po izkrcanju, ko se vse še malo cinga.

Ideja za climb and sail je padla že lansko pomlad, ko smo skušali izkoristiti zadnje okno dobrega vremena, ampak se nam nekako ni uspelo uskladiti. V začetku junija 2024 pa se nam je uspelo uskladiti, zbrati skupaj posadko in se odpraviti na epski voyage, ki ga (upam) nihče od nas ne bo pozabil. Ideja je bila, da plezamo na Hrvaških otokih, ampak namesto, da tja gremo z avtom, uporabimo bolj privlačno prevozno sredstvo – jadrnico in tako vidimo in doživimo še kaj drugega.

In kmalu je beseda meso postala in med nami zajadrala. Skupaj nas je bilo 6 članov posadke: Jan Likar (krmar), Benjamin Ocepek (route setter, AO Rašica), Tomaž Rovan (El Pescador), Lara Kete (fotografinja in srce posadke, tudi izvrstna ribička), Domen Slokar (palubarac) in moja malenkost, ki je idejo realizirala in skrbela, da gre barka tja, kamor mora iti. Se pravi, skiper. Itinearija smo se kar pridno držali, v spodnjih alinejah pa si lahko prebereš kako smo potovali:

8. junij: Štart iz ACI Marine Split, nekaj čez 18h popoldne. Plujemo skozi Splitska vrata in v temi previdno iščemo primerno mesto za sidranje v zalivu na jugu Šolte. Po treh spustih sidra nam končno uspe, vežemo se tudi na obalo in preostanek večera namenimo sproščujočim debatam ob kaplji loziškega belega. Rovan potegne ven prvo ribo, eno izmed mnogih tega tedna.

9. junij: Motoriramo v Velo Stivino na Hvaru, tam se sidramo v zalivu, krmo vežemo na priveznik in veselo poskočimo v vodo. Rovan spet vleče ven ribe, Lara in Benjamin pa gresta testirati skalo v plezališče.

10. junij: Posadka pleza cel dan, Domen vse navduši s svojim prvim plezanjem, jaz pa kot Krjavelj čuvam barko in vsake toliko poskočim v vodo, da se ohladim. V tem času vzpostavim še komunikacijo z brazilsko mornarico, ki kar dvakrat obišče našo barko in mi pomaga klestiti odvečni čas. Kot zanimivost, oče predstavnice njihove mornarice je igral bobne za Grateful Dead in tudi v pesmi Mariah Carey All I want for Christmas je on tisti, ki igra značilne bobne. Sicer smo ta dan planirali plutje v Pokrivenik, ampak smo plane (pod pretvezo neugodnih vetrov) malce prilagodili, da smo lahko gostili tak eminenten obisk.

11. junij: Motoriramo do Paklenih otokov, tam raztegnemo jadra in z jugom jadramo na Vis do hitrosti 8 vozlov. Jadra pospravimo malo pred JNA bunkerjem, pred katerega se potem vežemo in si privoščimo tufo v vodo. Rovan v bunkerju odkrije dobro mesto za ribičijo, dokler noter ne uleti turistična barka, na kateri ne manjka kitara in prešernega vzdušja, tako da se počasi spokamo in gremo iskati primerno sidrišče v zalivu 2NM stran. Ker so zalivi že zasedeni oz. mi ne dišijo najbolj, se vrnemo na Vis, kjer se vežemo na bojo. Krmar Jan suvereno upravlja s plovilom, tako da jaz samo vežem bojo in stvar je končana. Boja nas stane 30€, ribičija v zalivu dela dobro. Ena riba zagrabi celo meni, ampak jo prehitro cukam in mi pobegne. Rovan pravi, da je bila kar beštja, glede na laks, ki ga je razgrizla.

12. junij: Plujemo na JV del Visa, kjer si ogledamo Zeleno Špiljo, nato pa se odpravimo v zaliv Srebrna, kjer se sidramo. Ideja je bila, da spečemo ribe, ki jih Rovan ne neha vleči ven iz vode, ampak ker je zaliv zelo romantičen, ostanemo tam čez noč, četudi je bila v planu Sveta Nedelja. Tisti večer tudi Lara uspešno vleče ven ribe, po številu ulova je takoj za Rovanom. Bravo! Komad Udri Brus Lee je tudi že ponarodel in ga tisti večer verjetno zavrtimo največkrat. Tudi sicer izraze iz komada pridno uporabljamo v vsakodnevni komunikaciji. Tukaj je link za nevedne.

13. junij: Zjutraj dvignemo sidro in plujemo v Sveto Nedeljo. 0.5NM pred Sveto Nedeljo si privoščimo par ur deep water soloing, nad katerim je posadka navdušena. Hvala Benjamin, ker si prepoznal potencial v teh skalah! Vplutje v pristan je malo tricky, ker je ozko in plitvo z malo manevrskega prostora, ampak gremo s krmo v veter in barko spravimo med 2 drugi brez posebnih težav. Vežemo se za čez noč in si privoščimo odlične čevapčiče, Jan pa speče tudi palačinke. Hvala konoba Bilo Idro, da ste posodili brašno. Privez nas stane 50€. Popoldne sledi frikanje v Amfiteatru, žal pa nas nevihta kar lepo zmoči. Vseeno splezamo nekaj malega, si ogledamo zanimivo ferato in nadvse zanimivo jamo, kjer so v 15. stoletju zgradili samostan.

14. junij: Zjutraj plezamo v plezališču tik ob morju, ki nudi izjemen ambient. Ob 11h krenemo iz pristana s tramontano 13 vozlov v krmo. Pumpa v Milni na Braču je zaprta, tako da tankamo v Splitu, kjer je precejšnja gužva. Vozači gumijastih taksijev se name jezijo, da se vrivam, jaz se jezim kontra na druge, ki se vrivajo pred nas. Kaos. Ko končno dobimo mesto za tankanje, bentim na posadko kot star italijanski kamion, za kar se jim pozneje večkrat opravičujem. (Zadnji stavek bo razumljiv redkim, ampak tako je tudi mišljeno.) Mogoče sem izbral malo pregrobe besede in neokusne primerjave; upam, da mi bo posadka odpustila, res nisem mislil tega kar sem izrekel. Po uspešnem vezu na E pomol v ACI marini barko hitro spravimo v red, gremo na pico v Splitu in smo doma okrog treh zjutraj v soboto.

Pluli smo na Oceanis 35,  Trokabinka z zelo prostorim kokpitom, tako da smo brez težav vlekli ven ribe in se družili. Barka je bila tudi odlična izbira zaradi svoje okretnosti, ko smo že (pre)nevarno blizu skalam “spotali” naše deep water solo plezalce. Sam sem se večini plezalnega luksuza odpovedal, samo v Sveti Nedelji, ko smo bili v pristanu, sem zapustil barko in zategnil par smeri.

Filozofski zaključek:
Nekateri pravijo, da je jadranje začetek konca alpinizma. Jaz pa pravim, da je samo odličen aditiv lepega življenja, katerega del je vsekakor tudi alpinizem. Slavnostno smo tudi dvignili prapor, katerega praporščak je izkušen morski volk, s katerim sem delal prve korake v alpinizem, turno smučanje in v navtiko. Tako da naj bo prvi AO Ajdovščina climb and sail homage Ožbeju, na katerega sem v raznih situacijah večkrat pomislil v smislu: kaj bi on sedaj storil.

Žal je bilo kar nekaj dobrih slik izgubljenih z mojim telefonom, sploh tiste s praporjem, ki plapola v vetru in s posadko, ki ponosno stoji zraven. Bodo pa za vedno ostale v naših srcih, kar je v bistvu še bolj pomembno.

Če si predragi bralec ali bralka tega besednega sestavka zaznal/a kanček vzburjenja in želje po avanturi, potem kar pridno v akcijo! Z našo izvrstno posadko bo vsak Climb and Sail svojevrstna dogodivščina. Piši, pokliči, pošlji pisemce v flaši, javi po VHF-u, karkoli ti je ljubše in se dogovorimo za podobno dogodivščino, ki ti bo ostala za vedno v lepem spominu.

Do naslednjič, ko se vidimo v hribih, v plezališču ali kje na Jadranu.

* Vir in fotografije: Alpinistični odsek Ajdovščina   

Deli Nazaj