Groundhopping je specifična oblika športnega turizma, ki vključuje obiskovanje različnih nogometnih stadionov po svetu z namenom doživljanja lokalne nogometne kulture in vzdušja. Ta praksa združuje strast do športa in potovanj, saj omogoča poglobljeno izkušnjo nogometa v njegovem avtentičnem okolju, hkrati pa odpira vrata v raznolike kulturne kontekste. Vsak stadion, tekma in kraj ponujajo edinstveno izkušnjo, ki je ni mogoče prenesti preko televizijskega zaslona.

V Sloveniji se soočamo s pomanjkanjem gledalcev na nogometnih stadionih, kar kaže na nekoliko manj razvito navijaško kulturo v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Mnogi Slovenci raje spremljajo tekme najboljših evropskih klubov preko televizije, namesto da bi podprli svoje lokalne ekipe in se odpravili na stadion. Kljub temu pa slovenska nogometna prizorišča, zlasti tista v večjih mestih, kot sta Ljubljana in Maribor, še vedno privabljajo pozornost mednarodnih nogometnih navdušencev. Opaziti je mogoče, da se na tekmah pogosto pojavijo večinoma nemški ljubitelji nogometa, ki iščejo priložnost za raziskovanje nogometne scene v manjših evropskih državah.

Če želimo videti primer dobre prakse v upravljanju nogometnih klubov in infrastrukture, nam ni treba iti daleč – le dobrih 50 kilometrov stran od slovenske meje, v Gradcu, kjer domuje Sturm Graz. V sezoni 2023/2024 je klub v povprečju privabil kar 14.000 gledalcev na ligaške tekme. Ko primerjamo stanje s Slovenijo, lahko opazimo, da so razmere povsem drugačne. Slovenski nogomet, kljub nekaterim uspehom v nedavni preteklosti, še vedno ne dosega podobne privlačnosti za množice. Le redki slovenski stadioni, kot so ljubljanske Stožice, imajo kapacitete primerljive z avstrijskimi klubi, vendar ostajajo večinoma prazni. Povprečna udeležba na tekmah Prve lige se giblje bistveno nižje, v najboljših primerih okoli nekaj tisoč gledalcev.

Tako kot na tribunah je velika razlika tudi v infrastrukturi. Linz, na primer, je mesto s približno 200.000 prebivalci, ki ima dva prvoligaška kluba, oba s povsem novima stadionoma. Raiffeisen Arena, ki je bila odprta leta 2023, sprejme 19.080 gledalcev, gradnja pa je stala 85 milijonov evrov. Drugi, manjši stadion s kapaciteto 5.595 gledalcev je prav tako redno razprodan. Oba primera kažeta, da so stadioni zgrajeni po meri potreb lokalnih skupnosti, kar ustvarja odlične pogoje za polne tribune in vrhunsko vzdušje.

Po obdobju COVID-19 se je podpora klubom, kot je Sturm, okrepila. Pomanjkanje nogometa med pandemijo je povzročilo, da so ljudje zares začeli pogrešati družabne dogodke in skupne izkušnje na stadionih. "Na eni strani je to zaradi pomanjkanja nogometa med COVID-om. Veliko ljudi je hrepenelo po družabnih dogodkih," pojasnjuje Benjamin, navijač Sturma. Povprečna udeležba v Avstrijski Bundesligi je zrasta s 6.000 gledalcev pred pandemijo na več kot 8.000 v zadnji sezoni. "Uspehi klubov, izboljšana infrastruktura in povečana želja po socialnih stikih so med glavnimi razlogi za to rast," dodaja Benjamin.

Najlepši prikaz pravega navijaškega spektakla pa že dve leti zapored ponuja finale avstrijskega pokala v Celovcu. Na zadnjih dveh finalih sta se pomerila SK Rapid Wien in Sturm Graz, trenutno najbolj navijaško podprta kluba v Avstriji. Oba finala sta bila razprodana, letošnje vstopnice pa sploh niso šle v splošno prodajo – dostop do njih so imeli le člani obeh klubov. Na stadionu je bila izrazita prisotnost ultrasov za obema goloma, medtem ko na preostalih dveh tribunah navijači niso bili ločeni. Kljub množični uporabi pirotehnike, veličastnim koreografijam in glasni podpori, večjih varnostnih težav ni bilo. To je odlična demonstracija, kako se lahko nogometni dogodek spremeni v pravi praznik navijaštva.

V Avstriji se obiska nogometnih stadionov ne omejuje zgolj na ogled tekme, temveč je povezan z druženjem in socializacijo. Na avstrijskih stadionih je običajno, da navijači pridejo na območje okoli stadiona že precej prej, preden se tekma začne. Tam se pogosto zadržujejo ob številnih stojnicah, kjer se prodajajo različne vrste hrane in pijače. Ta praksa tudi prispeva k večji udeležbi na stadionih, saj se ljudi ne privlači le tekma, temveč tudi socialni vidik dogodka. V primerjavi s Slovenijo, kjer se obisk stadionov pogosto omejuje na samo gledanje tekme, avstrijska praksa jasno pokaže, da je nogomet lahko središče družabnega življenja in krepitve lokalnih skupnosti.

Prehranska ponudba na slovenskih stadionih večinoma zaostaja za pričakovanji, vendar se v Celju že kažejo prvi pozitivni premiki. NK Celje, z bogatimi lastniki in visokimi cilji, je leta 2024 okrepil sodelovanje z lokalno znamko Pišek bar, kar je izboljšalo kakovost in dostopnost hrane ter pijače na stadionu. Ta poteza je pomembno prispevala k izboljšanju celotne izkušnje obiskovalcev tekem, saj navijači poleg nogometa uživajo tudi v vrhunski ponudb hrane. Celjski primer kaže, kako lahko lokalno partnerstvo obogati doživetje na stadionu ter služi kot zgled ostalim klubom.

Klubi in lokalne skupnosti se morajo zavedati, da celotna izkušnja obiska stadiona presega zgolj spremljanje nogometne tekme. Navijače, pa tudi nogometne turiste, privabljajo številni dejavniki – med njimi pomembno vlogo igra kakovostna ponudba pred, med in po tekmi. Uspeh kluba se ne meri samo po rezultatih na igrišču, temveč tudi po tem, kako celovito skrbi za obiskovalce in koliko ljudi privabi na stadione. Visoka udeležba navijačev je ključni pokazatelj klubske priljubljenosti ter odraža močno povezavo med klubom in lokalno skupnostjo.

Nogometna evforija pa ni prisotna le v Evropi. Tudi drugod po svetu, na primer v Maroku, je nogomet več kot zgolj šport – postaja način zbiranja množic. Že med vožnjo z letališča do središča Fesa srečaš ljudi v dresih, od deklic v šolskih uniformah v barvah reprezentance do starejših, ki barantajo na tržnici v majicah evropskih klubov. Ko je maroška reprezentanca konec predlanskega leta na svetovnem prvenstvu v Katarju osvojila četrto mesto, se je življenje v domovini ustavilo, a ta nekdanja francoska kolonija je že prej navduševala nogometne navdušence – ne le zaradi zvezdnikov, kot sta Hakim Ziyech in Achraf Hakimi, temveč tudi zaradi izjemnih navijačev, katerih strast je na družbenih omrežjih postala viralna.

Čeprav maroško prvenstvo po kakovosti ne izstopa, sta kluba Wydad in Raja iz Casablance prava magneta za navijače. Na stadionu Mohameda V. navijači ustvarjajo vzdušje, ki zasenči dogajanje na terenu. Na tribuni za golom, navijači usklajeno mahajo, skačejo in pojejo, kot da gre za sinhroniziran stroj, ki ustvarja pravo nogometno ekstazo.

Maroški nogomet zaradi finančnih omejitev ne bo nikoli dosegel ravni evropskega. Z navijaškega vidika pa ga je morda že presegel. Država na južni strani Gibraltarske ožine tako ni več priljubljena zgolj med ljubitelji peščenih sipin, ampak privablja tudi vse več tistih, ki si želijo izkusiti impresivno navijaško kulturo. Če so vam spektakli na tribunah blizu, potem je Maroko prava destinacija.

Za več podobnih vsebin lahko avtorju sledite na Instagram profilu Photo_Curva 

* Vir in fotografije: Jakob Jarc & Jakob Batič   

Deli Nazaj