Končana je še ena Vipavska trgatev, ki se je tokrat dogajala na desetinah lokacij. Mnoge so se začele že zgodaj v jutru, trajale cel dan in se zaključevale proti večeru. Ko je sonce ugasnilo, se telo spočilo in najedlo »bndimskih« dobrot, je bil čas za tisto še bolj prijetno Vipavsko trgatev na samem glavnem placu, pa vse tja do Lanthierija in velikega dela parka. Vipavska trgatev tudi po več desetletjih ohranja svoj arhetip – največje, najdaljše in najbolj množično obiskane prireditve v Vipavi in Vipavski dolini. Letos nam je ponudila dalmatinsko klapo, pokušine vin, najrazličnejše delavnice, športne turnirje, kolesarsko dirko, otroški program, lunapark, kmečko tržnico, tradicionalna kronanja kraljice, žegnanja mošta, izbora županovega vina, po dolgem času spet kmečko povorko, sobotni večer za mladino (po srcu) in nedeljski popoldan in večer (načeloma) za vse. Nič novega, nič revolucionarnega, a hkrati še enkrat dokaz, da pušča take vrste prireditev še precej prostora za naprej, kar je vsekakor dobro. Zakaj? Zato, ker je v prvi vrsti tradicionalna. In slovenska družba je živ dokaz, da tradicije ne gre izruvati kar tako. Tradicija je globoko v nas zakopana, teče nam po krvi, z njo smo zakoreninjeni. In kot vernik, ki ne more spustiti nedeljske maše, tudi prebivalec vsaj zgornje vipavske doline težko zavrne obisk Vipavske trgatve. Pa naj si bo dež ali ne, bolezen ali zdravje, nezanimivi bendi ali pa glasbene poslastice, obisk je zagotovljen v vsakem primeru, ker je to del lokalpatriotizma, same vpletenosti v program, druženja s prijatelji ali kaj drugega.

Kaj je bilo letos dobro in kaj slabo, ne bomo preveč razpredali, saj je najlažje kritizirati. Npr. že rahlo javno je znano dejstvo, da bi se prireditev v vseh štirih dnevih lahko en dan namenila tudi tistim, malce bolj kritičnim obiskovalcem. Gre za npr. en večerni koncert tudi za drugo vrsto publike, brez pretiravanja in megalomanstva. Toliko, da se ne vse začne in konča zgolj in samo pri najbolj »klasični« slovenski zabavni glasbi. Morda pa je čas, da npr. uvoz dalmatinskih klap, kakšno leto zaustavimo, tudi z bolj slovensko, drzno in avtorsko glasbeno zasedbo ali avtorjem (nenazadnje morda tudi bolj cenejšim). Zgolj kot poizkus, če bi morda uspelo. Lep primer so bili letošnji Zmelkoow,  za mnoge razlog, da so sobotni večer obiskali in kljub temu, da veliko nastopajo tudi sami okrog, so lep dokaz, da malce bolj kritična besedila ne odvrnejo bolj žurersko naravnanega občinstva. Prav tako so se izkazali tudi Sabalmoza ter trubači Dejga dejga. Po dolgi klubski sezoni, smo pač mladi raznih Pop Designov po vročih diskotekah in na vsaki prireditvi že malce naveličani in ker je v letu zgolj en čas primeren za petje božičnih pesmi, je kdaj v redu, da se na program uvrsti še kaj drugega. Če je pa to del taktike, da na zabavo pridejo tudi mladi iz časov »Designovcev«, potem je seveda ideja uspela. Tu in tam se tudi kakšen obiskovalec izven vipavske doline najde, ki potarna, da je malo, nič oz. slabo reklamirana prodaja kakšnega vipavskega sadeža ali kar najbolj aktualnega – grozdja. Dejstvo je, da je tukaj prodajalcem na tržnici na voljo ugodna cena in veliko svobode in bi lahko svojo prodajo še bolj unovčili oz. izkoristili.

Dobrodošla je bila vnovična uvedba povorke. Mnogi so z nostalgijo pokomentirali letošnji sprevod, katerega se je zaenkrat udeležilo sicer še skromno število vozov,  a se organizatorji trudijo in tako ali drugače tudi vzpodbujajo, da se bo naslednja leta še povečalo. Tudi vinsko – kulinarična delavnica, izbor županovega vina, kronanje vipavske vinske kraljice in drugo je zagotovilo vipavske orientiranosti, ki zna biti in postati v prihodnosti še bolj cenjeno tudi iz strani nedomačinov. Prijetno osvežena je tudi grafična podoba prireditve, ki v vsakem kraju in mestu tod okrog vabi stare in nove obiskovalce, katerih tudi letos ni bilo malo. Vsaj v sobotnem večeru. Za nedeljskega ne morem govoriti, ker sem bil zvečer odsoten, a trditi si upam, da glede na program in nastopajoče, je bil trg (nabito) poln. Druga zgodba je bila vipavska burja. Tu ne moremo kaj,  saj je hotela prevetriti dolino v miru, zato je ognjemet prihranila za drugo/a leta.

Pod črto lahko zapišemo, da se organizatorji dobro zavedajo izjemne odgovornosti, ki jo vsako leto pripravijo. Za program in izvedbo garajo. Sami so lahko tudi zgled drugim, kavčarjem, ki vedo o organizaciji in promociji prireditev vse, dokler, ne dobijo najmanjše vloge pri takem delu. Seveda, je še vedno več kot dobrodošla tudi kakšna sprememba, predvsem programska, da resnično polnopravno upraviči rek, da se na prireditvi najde za vsakogar nekaj. Jamranja, že tako ali tako vedno bodo. Pozabljamo tudi namreč, da čeravno vseh ne zanima cel program, ne moremo trditi, da na njem ni poznanih imen. V kopici nastopov vsak teden, je vsak nastop slovenskih narodnih »Rolling stonesov« kompliment kraju in organizatorju. Prav tako tudi ostala legendarna imena. Ter seveda, vsaj zame še pomembnejše; priložnost domačim izvajalcem in zasedbam, ki so tudi letos lepo ovekovečili prireditev.

Največji vipavski praznik še naprej ohranja primat in kot smo že dejali, težko ga bo karkoli izruvalo. Ima pa še veliko prostora za spremembe in popravke, veliko potenciala za še večji razvoj turizma v dolini in promocijo le tega. Nenazadnje pa je tudi priložnost za mnoga (ponovna) snidenja. Prijateljev, družbe, spletanje novih ljubezni, ojačan le te itd. Zato si lahko letos po končanem dogajanju zgolj  nazdravimo. Naj živi in zaživi Vipavska trgatev, še na mnoga leta!

* Foto: Turistično društvo Lanthieri Vipava

Deli Nazaj