Da je to najbolj množično organiziran pohod v Vipavski dolini, sva se v nedeljo, 19. novembra, z Darijo lahko prepričali na lastne oči. Takoj, ko sva prispeli v bližino Ustja in parkirali avtomobil, sva v okolici in daljavi uzrli številne druge avtomobile in avtobuse ter trume pohodnikov, ki so kljub zgodnji jutranji uri – z žvenketajočimi kovinskimi lončki na nahrbtnikih – že pospešeno marširali proti krožni poti. Nemo sva se spogledali, se malce čudili, kam vendar vsi tako hitijo. Smo nemara na pohodu, kjer bogato nagradijo prvega, ki prestopi ciljno ravnino pod mogočnim hrastom pred vasjo Ustje?

Jesenski pohod v spomin na razgledanega sorodnika

»Glej, prišli so tudi iz Zagreba!« sva slišali navdušeno pohodnico in se spogledali ter nasmehnili. Res je, Darija se je za to posebno priložnost pripeljala iz Zagreba, od koder je doma. A je zelo ponosna tudi na svoje slovenske korenine. Njena mama je bila Slovenka, Breda Vrtovec, in je odraščala v Celju. S sestrično Metko Vrtovec ugotavljata, da je bil Matija Vertovec njun prastric. O njem jima je v otroštvu velikodušno pripovedoval predvsem »deda« Filip Vrtovec, farmacevt, ravno tako zelo razgledan človek kot Matija Vertovec.

Ko sva se z Darijo pred nekaj leti spoznali v Zagrebu, mi je takoj povedala, da njene družinske korenine segajo od Celja preko Vipavske doline vse do Vidma v Italiji. Znova sva potrdili rek, kako majhen je svet. In ko je omenila Matijo Vertovca, ki je njen daljni sorodnik, sem jo povabila, da se čim prej udeleživa pohoda, ki ga vsako leto priredijo njemu v spomin. Vmes je najine načrte prekrižala epidemija, letošnji pohod pa sva si že pred meseci označili v koledarju in se organizirali tako, da ga nikakor ne bi zamudili. Tokrat je pri tem sodelovalo tudi vreme.

Sonce je grelo preko 7000 ljudi od vsepovsod

Z Darijo in najinimi pasjimi prijateljicami smo vzele pot pod noge okoli 8.30. »Skrbi me le dolžina tega pohoda. Ne vem, ali bom uspela prehoditi teh 18 kilometrov,« je bila edina Darijina bojazen zaradi njenih občasnih bolečin v hrbtu. Pomirila sem jo, da pot ni zahtevna in da jo bo z lahkoto prehodila, sicer pa bi za pomoč prosili katerega od (gorskih) reševalcev, ki sva jih srečevali po poti.

Do Dolenj ni bilo težav, po vzponu do cerkvice sv. Marjete pa je že sledil prvi postanek za okrepčilo. Topel čaj za naju, sveža voda za pse. Do razgledne točke na Nabojsu pred Planino nas je vodila položnejša pot, na vrhu pa pričakal prekrasen razgled. Sonce se je dopoldne ponekod še sramežljivo skrivalo za oblaki, nato pa osvetlilo in grelo več kot 7000 pohodnikov vseh generacij, ki so se v Vipavsko dolino pripeljali z vse Slovenije, pa tudi iz Italije in Avstrije. Hrvaške barve je tokrat zastopala Darija, ki mi je po poti pripovedovala, kako rada je počitnice preživljala pri starih starših v Celju.

Na osrednjem vaškem placu na Planini so nas gostoljubno sprejeli domačini, nato pa nas je pot peljala skozi zaselek Marce. Mimo Ostrega vrha smo prišli v vas Potok, od tam pa nikakor nismo mogli izpustiti drobnega zaselka Jakulini, kjer se je 28. januarja 1784 rodil Matija Vertovec. Šolal se je najprej pri domačem duhovniku in v vipavski farni šoli, gimnazijo je obiskoval v Gorici, nato pa licej v Gradcu. Leta 1807 je bil imenovan za duhovnega pomočnika v Vipavi. Delo kaplana je štiri leta opravljal na Planini, za tem pa je bil kar 38 let (vse do svoje smrti leta 1851) vikar v Podnanosu.

Matija Vertovec je bil napreden in spoštovan mož. S pomočjo znanja jezikov (latinščine, grščine, hrvaščine, nemščine, italijanščine in francoščine) je lahko preučeval in bral tedaj najpomembnejšo strokovno literaturo ter z lastnim zanimanjem in pridnostjo dosegel zavidljive uspehe na področju zgodovine, zemljepisa, kemije, fizike, astronomije in predvsem vinogradništva. Vertovca utemeljeno imenujejo za učitelja naših vinogradnikov. Na področju vinogradništva in vinarstva sodi med najbolj plodne strokovne pisce 19. stoletja, saj je večinoma pisal v slovenskem jeziku. Ljudi je izobraževal in razsvetljeval, posebno pozornost pa je namenjal učenju vinogradnikov. Napisal je več knjig, njegov slovenski spis oziroma hvalospev Vinske terte hvala pa je bil najverjetneje spodbuda za Prešernovo Zdravljico.

Kako pomemben mož je bil Matija Vertovec, sva z Darijo na glas prebrali še na obeležju pred njegovo rojstno domačijo: duhovnik in poljudni strokovni pisatelj je v slovenskem jeziku prvi pisal o vinarstvu, kmetijski kemiji, zvezdoslovju in križarskih vojnah, zgodovini. Ko si je podrobneje ogledala tablo s sliko Matije Vertovca, pa mi je Darija zaupala, da je bil njen »deda« Filip precej podoben Matiji.

V bližini njegove rojstne hiše sva si privoščili še kozarček kuhanega vina, poklepetali z znanci in jo ubrali naprej proti Hrastjam. Ko sva ob poti občudovali urejene vinograde in slikovito gričevnato pokrajino v jesenskih barvah, sva korak večkrat malce upočasnili in oči spočili na dih jemajočih razgledih po okoliških vaseh in dolini.

Harmonika in vino za spodbudo pohodnikom

V Šmarjah je bilo zelo veselo. Glasba je prihajala z različnih koncev, mladi z inštrumenti v rokah so izdajali, da bodo kmalu zaigrali v orkestru. Maše za pohodnike in tradicionalne proslave se tokrat nisva udeležili, a sva si ogledali Vertovčevo sobo in njegov spomenik.

Ker naju je čakal še dobršen del poti, sva se prebili skozi množico, pomahali voznikom starodobnih koles z motorjem in pot nadaljevali skozi slikovito vas naprej po cesti mimo korita Pralo na Vrtovče.

V zaselku Lisjaki nas je pričakal najbolj panoramski del poti, ki se je ves čas rahlo spuščala navzdol, da so si noge malce odpočile. V gozdiču tik pred vasjo Tevče sva se poučili o nevidni meji, nato pa skozi Tevče po urejeni poti prišli vse do reke Vipave, kar je pomenilo, da sva že blizu cilja, Darija pa vmes ni niti enkrat potožila zaradi morebitnih bolečin v hrbtu.

Pred nama je bil le še sprehod po polju ter skozi središče vasi Ustje do mogočnega hrasta. »Luči pod hrastom ni, zato se pohod začne z dnevom in konča z njim,« se je pošalil Marijan Lozej, predsednik Društva Matija Vertovec, ki bdi nad dogodkom. Ob koncu pohoda nas je pričakala še bogata kmečka tržnica z lokalnimi produkti, pogled na mobilno aplikacijo pa je izdal, da sva za tokratnih slabih 30.000 korakov Pohoda po Vertovčevih poteh z Darijo porabili pet ur in 15 minut. »Še dobro, da si nisem premislila zaradi dolžine pohoda, ker bi mi bilo žal, če ne bi šla. Naslednje leto pridem spet!« je bila Darija navdušena na cilju pod mogočnim hrastom. Gostoljubnost vaščanov in organizatorjev, druženje ter prijateljske vezi, ki se sklenejo med pohodniki, namreč kar kličejo po tem, da pohod (po)ostane tradicionalen.

* Fotografije: Ana Cukijati   

* Članek je bil prvotno objavljen v decembrski tiskani izdaji Lokalnih Ajdovščina

Deli Nazaj