Srečala sva se poznega popoldneva v januarju v trenutnih prostorih društva Wada, ki pa naj bi bili začasni. Vsaj tako pravi Valter Štrancar, dolgoletni član in blagajnik omenjenega društva. Vse se je začelo daljnega leta 2000, ko so on, nekaj drugih zanesenjakov in pobudnik, idejni vodja in takratni »capo di banda« Gregor Humar v Pilonovi galeriji pripravili ustanovni sestanek, ki se ga je udeležil tudi zdaj že bivši župan Marjan Poljšak. Že njihovo uradno ime, Športno-kulturno društvo Wada, pove, da so imeli željo po udejstvovanju v obeh panogah – športu in kulturi.

Na začetku delovanja je bila kultura bolj v ospredju. Pripravljali so dogodke pod imenom Glasbeni drevored, kjer so se v začetku novega tisočletja na njihovem odru predstavili številni, takrat manj uveljavljeni glasbeniki, kot sta skupina Orlek in pevka Nina Pušlar. Na placu pred stavbo, kjer je danes Muzejska zbirka Ajdovščina, so se odvijali brezplačni koncerti, kamor so prihajali ljudje z željo po druženju in poslušanju dobre glasbe.

Člani društva so bili podporniki tudi domačega literarnega ustvarjalca Bojana Bizjaka Zakawskega, ki je z njihovo pomočjo izdal knjigo Jutrice s podnaslovom Pesmi za veselo razočarane. Velik odziv so poželi tudi z enotedenskimi slikarskimi kolonijami.

Poleg kulture pa so člani društva velik del svojega prostega časa namenili športu. Valter zatrdi, da »smo bili, in tako ostaja še danes, veliki ljubitelji jadranja«. Njihovo delovanje v tej panogi je zajemalo tri vrste udejstvovanja. Eno izmed njih je bilo tekmovalne narave, kjer so v razredu flying junior (krajše FJ) na dvosedih jadrnicah sodelovali na regatah in pogosto posegali tudi po vidnejših uvrstitvah. V sistemu open, drugi vrsti udejstvovanja, delujejo še danes. Sem spadajo udeležbe na enodnevnih regatah, ki jih organizirajo društva, ki so članice Jadralne zveze Slovenije. Najraje pa se člani Wade odpravijo na večdnevno klubsko jadranje, kjer za nekaj dni odklopijo vsakdanje skrbi in se prepustijo vetru in valovom. Ta jadranja potekajo večinoma na Hrvaškem ali v Italiji.

Ker so člani želeli ohranjati svojo kondicijo za čas, ko jo bodo potrebovali na jadrnici, so se pred desetimi leti odločili, da enkrat tedensko najamejo telovadnico v Športnem centru Police in se dobro uro rekreirajo pod vodstvom športnega pedagoga Tea in vsestranskega Marka. Žal zgodba ni trajalo dolgo. Število članov se je manjšalo, vedno večje število obveznosti, ki jih imamo vsi v današnjem času, pa so botrovali, da je po treh letih t. i. Wadina rekreacija končala svoje poslanstvo.

Na mladih svet stoji in temu pritrjujejo tudi člani društva Wada, ki so že od samega začetka skrbeli za podmladek. Pred 20 leti so na takratni, še edini osnovni šoli v Ajdovščini tri leta izvajali jadralski krožek za učence višje triade. Mentorji so jih učili osnov jadranja, ob koncu šolskega leta pa jih odpeljali tudi na slovensko obalo, kjer so jadranje spoznali še v živo. Prav tako so skrbeli, da so imeli mladi navdušenci možnost učenja v razredu optimist na bližnjem umetnem akumulacijskem jezeru Vogršček.

Precej let so sodelovali tudi v čistilnih akcijah, povezanih z vodo. Tako so ob pomoči lokalnih ribiških družin z različnimi plovili, seveda takimi, ki ne onesnažujejo vode, čistili reke Hubelj, Vipavo in Vogršček. Ob zaključku je sledila nagrada – druženje vseh udeležencev na pikniku.

Zagotovo pa članom najbolj ostaja v spominu zdaj že legendarna prireditev, ki so jo izpeljali leta 2008, in sicer so v Ankaranu organizirali evropsko prvenstvo za jadralni razred FJ. Na svetovni zvezi za FJ so kandidirali, bili izbrani in nato skupaj z omenjeno organizacijo izpeljali vrhunski dogodek, ki ga še danes pomni marsikateri jadralec. Valter na tem mestu doda, da je »vse delo potekalo prostovoljno – vsi, ki so sodelovali, niso imeli težnje po zaslužku, pač pa po pomoči, da bo dogodek nepozaben«. Tekmovalni razred FJ, atraktiven in zahteven dvosed, sicer nikoli ni postal olimpijski razred, vendar je zelo priljubljen in razširjen predvsem v severni Evropi, Ameriki in na Japonskem.

Največja in najpomembnejša, hkrati pa tudi tradicionalna dejavnost društva pa je zagotovo vsakoletna novoletna regata, ki jo ob pomoči Občin Ajdovščina in Ankaran organizirajo še danes. Prvi dve regati sta bili poletni, po uradni ustanovitvi društva pa so se odločili za zimsko različico, saj je prav, da se jadralci srečajo takoj v novem letu, si zaželijo varne in srečne plovbe ter se v prijetnem vzdušju pomerijo med sabo. Valter poudari, da »se regate udeleži veliko število bark prav zaradi prijetnega ambienta, druženja in odprtosti, kot smo je zmožni le Vipavci«.  

Toda Wadi jadranje ni zadostovalo. Člani so si zaželi tudi zimskega udejstvovanja in se odločili, da bodo izpeljali tekmovanje v smučanju. Prvič so ga organizirali 2004 in ga poimenovali Pinela open. Na smučišču v Črnem Vrhu so postavili čisto pravo progo in kdor je želel, se je po njej lahko tudi spustil – s smučmi ali kako drugače. Tekmovanje je bilo bolj zabavne narave, saj je zmagovalec namesto običajnega pokala v dar prejel prehodnega oz. cisterno, polnjeno s petindvajsetimi litri vina sorte pinela.

Vsako pravo jadralsko društvo ima svojo jadrnico in temu so sledili tudi člani Wade. Valterju se ob omembi modela Meteor kar zasvetijo oči, o jadrnici, ki so jo poimenovali Wada 1, pripoveduje z žarom v očeh in pravi, da se mu kolca po tistih časih, ko so v prostorih starega mlina mesece obnavljali jadrnico, ki so jo kupili v zelo slabem stanju. Vložili so ogromno dela in truda, da je Wada 1 lahko plula po morju in bila članom v ponos. Bila je last vseh članov in za regato, tekmovanje ali ležerno plovbo si si jo lahko kadar koli izposodil.

Žal pa so za društvo prišli tudi težji časi. Pomanjkanje sredstev in slabi pogoji za delo so društvo zdesetkali in danes beležijo le še 20 uradnih članov. Največjo težavo povzročajo na začetku omenjeni začasni prostori, saj je Občina leta 2024 izdala dekret, da se mora društvo iz prostorov v starem mlinu izseliti zaradi bližajoče se prenove. Valter pove, da so v omenjenih prostorih preživeli lepe trenutke, najbolj pa ga gane, ko se spomni, kako so »v delovni akciji kmalu po ustanovitvi očistili in primerno uredili prostore, ki nam jih je takrat Občina dala v brezplačni najem. Žalostno je,« doda, »da imamo vso jadralno opremo trenutno razpršeno po celotni Vipavski dolini oz. po garažah in parkiriščih naših članov.« Občina zanje nima posluha, na prošnje po novih prostorih pa ne odgovarja.

Zavedajo se, da se v današnjem času vse vlaga le v vrhunski šport in da je potrebno imeti podmladek, če želiš biti upravičen do sredstev. A Valter ostaja optimist in pravi, da je želja po delovanju še vedno velika. Za novoletno regato se vsako leto izjemno potrudijo in privabijo veliko število jadralcev iz vse Slovenije. Prav tako tudi skrbijo, da se imajo ljudje, ki so zainteresirani, možnost vključiti v šolo jadranja. Največje zasluge za to, da imamo tudi Vipavci svoje jadralce, ima zagotovo Marko Kete, ki se že vrsto let trudi, da se imajo interesenti možnost naučiti in usvojiti vse osnove jadranja. Zadnja leta je šola bolj ali manj individualno naravnana, kar pomeni, da »imate možnost spoznati jadranje in vse, kar je povezano z njim, tako rekoč ena na ena«, še zaključi Valter.

Potrditev, da delajo prav in da bodo še vztrajali, pa nedvomno dokazuje priznanje Jadralske zveze Slovenije, ki so ga v februarju prejeli za »dolgoletno izvedbo novoletnega srečanja ljubiteljev morja in jadranja«. Taka priznanja jim pomenijo zelo veliko in naredili bodo vse, da bodo svoj entuziazem prenesli tudi na mlajše generacije. Ob svoji petindvajsetletnici si zato želijo predvsem zdravja in zagnanosti, da bodo lahko še naprej uspešno jadrali in krmarili.

* Fotografije: Društvo Wada arhiv   

Deli Nazaj