V času italijanske okupacije je izvajalo italijansko podjetje gradbena dela na cesti Majerija - Kovk proti Zadlogu. Ker je bila takrat huda gospodarska kriza, je bilo potrebno prijeti za vsako delo, da so ljudje lahko preživeli.  Tako je en odsek ceste kot podizvajalec italijanskega podjetja prevzel tudi Filip. Delavci so bili okoliški kmetje, ki so na trasi ceste s Filipom izvajali gradbena dela. Ko je bilo potrebno plačati za opravljeno delo, Italijani tega niso hoteli in z raznimi izgovori zavlačevali in nižali ceno dela. Delavci pa so od Filipa Vihteliča zahtevali svoj zaslužen denar, katerega pa  Filip ni imel.

Kot klen in pošten mož si je zadal, da mora ljudi, ki so delali zanj, pošteno plačati in tako je tudi bilo. Posekal je na desetine in desetine kubičnih metrov lesa in ga potem prodal, da je lahko poplačal svoje delavce, uspelo mu je rešiti skoraj nemogoče, obdržal je svoj obraz in ponos, dolg je bil poplačan in od takrat ta zaobljuba o izgradnji kapelice.

Graditelj in konstruktor mlina na veter na Mali gori je bil Filip Vihtelič z Male gore (Mrzli log) št. 11. Rodil se je leta 1892 dne 4. maja očetu Janezu in materi Katri Tominec. Kot kmečki sin na veliki kmetiji na Mali gori je vedno stremel k novostim, ki bi olajšale garaško življenje na kmetiji.

Kot mnogi slovenski fantje je moral tudi Filip odslužiti dolg cesarju in domovini, ko je leta 1914 začela prva vojna. Bil je vpoklican v vojsko na vzhodno fronto in se konec leta 1918 srečno vrnil domov. S seboj je prinesel idejo o postavitvi vetrnega mlina in žage, ki ju je videl nekje na vzhodu, najverjetneje v Galiciji.

Kmalu je začel risati načrte za postavitev mlina in žage nato pa začel z gradnjo mlina. Leta 1925 je bil vetrni mlin dokončan. Leta 1926 je bil izdan tudi dokument (nekakšno gradbeno dovoljenje, ki ga hrani Kristjan Vidmar, Filipov pravnuk). Mlin je imel v osnovi osemkotno zidano stavbo premera približno 9 m in na vetrnem stebru štiri listno vetrnico. Najprej je bila namenjena za pogon le enega mlinskega kamna, kasneje so dodali še drugega. Mlin je kmalu nato začel obratovati in številni Gorjani in Zadložani so začeli vozit žito na Malo goro mojstru Vihteliču. Mleli so vse vrste žit, tako ječmen, oves, pšenico in rž … V tistih časih je bil mlin za te kraje velika pridobitev, saj  je prihranil veliko časa in skrajšal do tedaj kar dolge poti do mlinov. 

Zaradi močnih sunkov vetra sta bila vetrnica in vetrni stolp večkrat poškodovana, zato je hotel lastnik mlina to dejavnost že opustiti. K nadaljevanju obratovanja ga je verjetno prisilila huda gospodarska kriza v 30. letih prejšnjega stoletja in ga prisilila v vnovično  obnovo in prenovo. Obnovljen mlin je obdržal osnovno zgradbo, nov pa je bil 10 m visok vetrni stolp, ki je nosil novo osem listno pločevinasto vetrnico. 

Tako v svojem članku o mlinih na veter zapiše Sitar (2002:37), ki pravilno opredeli obliko in velikost mlina in čas izgradnje in njegov namen.

Takole pa  v svojem članku leta (1985:97 zapiše Murko): "Med leti 1920 in 1925 so na Mali gori pri Zadlogu nad Črnim vrhom v Trnovskem gozdu postavili okrog 8 m visok zidan stolp z zunanjim mehanizmom za izkoriščanje vetra, ki se je prilagajal smeri vetra. Najverjetneje je bila to žaga na veter, ki so jo dokončno porušili leta 1958."  Murko zmotno navaja zidan stolp in da je bil objekt najverjetneje žaga. Objekt namreč nikdar ni služil kot žaga, lastnik pa je želel poleg mlina v nadaljevanju postaviti tudi žago, ki bi jo poganjala moč vetra.

Med italijansko okupacijo naših krajev je mlin obratoval tudi skrivno ponoči in mlel tudi za partizane. Mlin je obratoval do leta 1944, ko se je njegov lastnik Filip prav pri vzdrževanju kolesja mlina hudo poškodoval. Zaradi slabe zdravniške oskrbe, takrat je tu divjala druga vojna, je Filip kljub borbi zdravstvenega osebja bolnice Pavla 23. septembra 1944 podlegel poškodbam. Mlin je še nekaj malega obratoval tudi po drugi vojni, vendar so ga zaradi dotrajanosti leta 1958 dokončno porušili.

Iz nekaterih zapisov  sem prebral, naj bi bil to Ressljev mlin. Ta mlin seveda nima prav nikakršne povezave z Ressljem. Že leta 2014 v 29. številki Ajdovskih novic mag. Davor Kernel iz Goriškega muzeja  ob predstavitvi knjige  Voda, stopa, mlin avtorja Stanislava Bačarja na vprašanje: "Med naštetimi mlini najdemo tudi posebnost , zanimivost - mlin na veter, ki ga na knjigi predloženemu zemljevidu objavljate celo na fotografiji, kaj vemo o njem?" navaja: "Ne prav veliko. O njem mi je prvič pripovedoval kolega Boris Blaško. Še več, izbrskal je tudi fotografijo, ki je prvič predstavljena na priloženem zemljevidu pri knjigi. Mlin se je nahajal pod Malo goro v Mrzlem logu. Postavil naj bi ga leta 1824 Josip Ressel. Na zemljevidu je lokacija označena z vijoličasto barvo. Je pa mlin dovolj zanimiv, da se bo verjetno dalo 'izkopati' še kakšno informacijo o njem".

Seveda večina trditev mag. Kernela ne drži. Fotografija mlina je bila objavljena v zborniku Mati gora že leta 2001 na strani 24, mlin je bil zgrajen celih 100 let po zgoraj navedem datumu, njegov graditelj in konstruktor pa je Filip Vihtelič in ne Josip Ressel.

Posledično se napaka o vetrnem mlinu iz Male gore pojavi tudi v knjigi Voda, stopa, mlin, v kateri je gradivo zbral Stane Bačar, uredil pa ga je mag. Davor Kernel iz Goriškega muzeja. Goriški Muzej je tudi založnik in izdajatelj te knjige.

Seveda tudi ne držijo nekatere navedbe avtorja zapisa na portalu Moja občina.si Ajdovščina v sestavku 'Od pluga do mlina, od zemlje do kruha', kjer takole zapiše: "Naslednji posebnež je tudi mlin na veter, ki je kar pol stoletja veselo vrtel mlinske kamne na Mrzlem polju na Trnovski planoti. Mlin naj bi izviral tam nekje iz 50 let 19. stoletja. Spomnim se obiska direktorja Tehniškega muzeja iz Bistre Marjana  Vidmarja v Lokavcu konec leta 1990, ko ga je zanimalo naše delo pri restavriranju vozov za razstavo Vozovi in sledovi in tudi Bavčarjeva fužina - bakrarna in kotlarna. Hotel je pridobiti za Tehniški muzej špičasto kladivo, tako imenovanega 'nosarja' za izdelavo bakrenih kotlov. Poleg tega je spraševal tudi za lokacijo mlina na veter, ki ga je zasnoval Jožef Ressel tu nekje nad Lokavcem. Seveda je za mene to pomenilo čisto nekaj novega. Ta podatek mi seveda ni bil poznan, dokler mi nekaj let kasneje je prišla v roke fotografija, ki je vsemu temu dala epilog. Jožef Ressel je namreč leta 1847 postavil nekje na tem območju mlin na veter. O raziskovanju in iskanju sem ugotovil, da je veliko skupnega med tem mlinom in samimi jadri, ki jih je Ressel uporabil pri nekem drugem svojem izumu. (Ressel ima namreč preko 200 izumov, med drugim je izboljšal tudi sam plug, da je deska lažje in dosledno obračala zemljo.) Namreč v solinah se uporablja zanimiv njegov izum, kot je črpalka za morsko vodo v posamezne vodne bazene in je gnana na veter. Vsekakor je postavitvi tega mlina botrovala ugodna vetrna sila, ki je v Mrzlem Logu pod Malo goro enakomernejša kot na robu nad Vipavsko dolino, kjer je burja sunkovita in bi lahko prišlo do katastrofe. Tako da je obratoval preko 50 let in je danes kot ruševina nema priča te edinstvene naprave v našem koncu."

Mogoče je Ressel res postavil kakšen vetrni mlin, zagotovo pa ne Košparjevega na Mali gori.

* Vir in fotografije: Valter Polanc   

Deli Nazaj